Američani imajo sicer prav pri preprečevanju širjenja jedrskega orožja v svetu. Najbolje bi seveda bilo, da nihče ne bi imel takega orožja, vključno z njimi vred. Toda njihove akcije so dostikrat samo voda na mlin ameriški industriji. Širjenje zveze Nato na vzhod lahko razumemo tudi kot kupovanje ameriškega orožja in ne ruskega. Konec koncev bi morala samo mednarodna skupnost oziroma Organizacija združenih narodov odločati, katere države zaradi kršenja človekovih pravic ne smejo dobiti visoke tehnologije, ki bi jo lahko zlorabile v vojaške namene. Ameriška vlada je to pravico in dolžnost samopašno vzela v svoje roke. Med iraško-iransko vojno je tako na primer širokogrudno podpirala Sadama Huseina, čeprav je bil ta prav takšen diktator kot je zdaj. Šele ko je ogrzil njene interese, se je obrnila proti njemu. Enako je bilo z Iranom. Tudi šahov režim je bil skorupiran in diktatorski, vendar je vseeno dobival najsodobnejše ameriško orožje in leta 1974 z nemško tehnologijo tudi začel graditi jedrsko elektrarno Bušehr. Če bi bil šah še vedno na oblasti in bi bil še vedno ameriški zaveznik, bi verjetno dobival najsodobnejšo ameriško tehnologijo, vključno z jedrsko. Če bi hotel narediti jedrsko orožje, bi morda Američani preprosto zamižali, tako kot pri izraelskem jedrskem programu. Torej so Rusi, če so Iranu res dobavljali tehnologijo za izdelavo jedrskega orožja, prav toliko krivi kot Američani. Osnovno vodilo obeh vodilnih jedrskih držav (kot tudi Kitajske, Francije in Velike Britanije) bi bilo, da morajo s soglasjem, vednostjo in priporočili OZN preprečevati širjenje jedrskega orožja. Američani s svojo močjo edine svetovne velesile to očitno počno z dvojnimi merili.