Kemija zna biti prav zanimiva. Tiste novembrske počitnice sem se precej ukvarjala z njo. Prvič v življenju nisem čutila potrebe, da bi Sari po telefonu razlagala svoje probleme. Sklenila sem, da bom preprosto uživala v sedanjosti in da si ne bom več delala skrbi s prihodnostjo. Sara tako in tako ni prav rada poslušala mojega stokanja. Hodila sem po nevarnih poteh. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bom stopila v kakšno luknjo. Pa mi ni bilo mar. Počutila sem se kot otrok, ki mu je Dedek Mraz obljubil želeno igračo. Bila sem le korak stran od tega, o čemer sem sanjarila vsaj dve tretjini svojega življenja. Zato sem se odločila, da bom poskusila zaigrati s Sfingo. Kdaj prej v kaj takega ne bi privolila niti v sanjah. Zdaj pa sem sklenila, da bom tvegala. Če me bo zaradi tega Tadej še enkrat tako lepo pogledal, je vredno mojega napora! Tako sem šla z njim v garažo, kjer je imela Sfinga vaje. Presenetilo me je, da je bil prostor tako urejen. V njem so imeli vso svojo opremo, pa tudi star kavč in mizico, na kateri je ležalo nekaj praznih steklenic.