Tudi Dragica Korade z Večera vidi največjo težavo pri razpravljanju o podkupovanju novinarjev v definiciji, kdo v Sloveniji sploh je novinar: »V tem poslu se namreč dogaja tako obsežna in huda deprofesionalizacija, da se je najprej treba pogovoriti, o čem se pogovarjamo, ko govorimo o novinarjih in novinarkah. Pod firmo novinarstva namreč raznorazni ljudje prodajajo danes čisto vse: ljubezen, sovraštvo, kozmetiko, avte, politiko, banke. Kaj dela na tem polju Društvo novinarjev, ne vem. Prav tako mi ni jasno, kaj je danes vstopnica v novinarstvo: včasih je bila potrebna vsaj univerzitetna izobrazba in trdo pripravniško delo. Vsaj kar zadeva našo hišo, na komercialnih televizijah pa je seveda še huje, so te preizkušnje že zdavnaj odpravljene. Vzemite pod drobnogled gospodarske, modne, kozmetične rubrike in poskušajte v teh vsebinah ločiti novinarsko delo od propagandnega. Pa turizem: agencije preprosto vozijo urednike na izlete.« Verčič misli, da se lahko resno pogovarjamo o novinarskem delu in kažemo na težave le v peščici medijev: »Celo znotraj teh medijev obstajajo vsebine, za katere vsi vemo, da so plačane, pa se vendarle ne obravnavajo kot take in dvomim da bralec/gledalec/poslušalec ve, da gre za plačane prispevke. Govorimo o raznih prilogah, primer je denimo Delo in dom, pa o določenih televizijskih oddajah – denimo vseh, ki so povezane z avtomobilizmom ter podobnimi stvarmi in so zelo čudne z novinarskega vidika. Spet torej dobimo nek sklop vsebin znotraj teh ›normalnih‹ medijev, kjer ne veljajo pravila klasičnega normalnega novinarskega dela, in ostane nam še manjši del v osnovi informativnega programa, kjer pa nastopi cel kup težav, ki spet izhajajo iz tega, da pravila teh organizacij niso popolnoma jasna. Pri nas recimo ni jasnih pravil o tem, kaj je z različnimi testnimi izdelki – to je najbolj klasičen primer. Znano je tudi, da slovenski novinarji od marsikoga dobivajo popuste. Najbolj klasičen in očiten primer so nakupi Renaultovih avtomobilov. V ta sklop sodijo tudi plačevanja poti v tujino. V Sloveniji je situacija, ko pride uredništvo k podjetju in ga prosi, če lahko plača pot novinarja na nek sejem ali kamor koli, povsem realna. Bolj prikrite zadeve pa se po mojem mnenju v glavnem dogajajo zunaj Ljubljane in so povezane s statusom lokalnih novinarjev v njihovih lokalnih okoljih, kjer pa bi morali uredniki izvajati pozitivne oblike cenzure v tem smislu, da če opazijo prispevek, ki ne dela drugega, kot v uredniškem prostoru prodaja izdelek nekega podjetja, tega preprosto odrežejo.«