si razlago brez težav zapomni, četudi je ne more zapisati. Njegova vedoželjnost je bila tako silna, da je bil, četudi star šele sedem let, odločen, da bo nekoč bral in pisal. Da bi mu vsaj nekoliko polepšal vsakdan, mu je oče v les zabijal žeblje v obliki črk ali pa mu le te izrezoval iz usnja. Vendar prihodnost, ki se je obetala Louisu, ni bila rožnata. Možnosti za izobraževanje ni bilo. Slepi se niso mogli izučiti za noben poklic, brez dela ni bilo denarja, brez denarja so bili odvisni od drugih. Številni starši so se slepim otrokom preprosto odrekli, jih poslali v ubožnice ali na cesto, kjer so bili prisiljeni beračiti. Srečnejše je vzdrževala družina, dokler so jo imeli, potem so bili tudi ti prepuščeni na milost in nemilost tujcem, ki zanje niso imeli nobenega razumevanja. Če so imeli srečo, so pristali v kakšnem zavetišču. Starši si niso delali utvar, da bo Louisova usoda bistveno drugačna, in čeprav so mu želeli le najboljše, niso imeli kaj storiti. Križem rok pa ni mogel stati duhovnik Palluy, ki je globoko verjel v dečkovo bistrost in sposobnost učenja. Za ranljivega Louisa bi morda res bilo najbolj varno, če bi ostal na vasi in pletel košare, kakor so menili njegovi starši, vendar je Palluy kljub temu začel poizvedovati, ali morda vendarle ne obstaja kakšna možnost za njegovo izobrazbo. Naposled je izvedel za posebno šolo za slepe, ki naj bi jo imeli v Parizu. Ker sam ni imel nobenega vpliva, je prosil markiza d’Orvilliersa, graščaka iz bližnjega dvorca, če bi lahko v Louisovem imenu posredoval pri ravnatelju šole. Naključje je hotelo, da je markiz dečka, ki je vedno hodil s sklonjeno glavo, opazil tudi sam, obenem pa je za božič leta 1786 v Versaillesu spoznal ustanovitelja šole za slepe Valentina Haüya. Takrat je namreč Haüye izbrani družbi predstavil skupino slepih otrok, ki je znala brati in pisati, s čimer je poskušal zbrati denar za svojo šolo. To je bilo petnajst let zatem, ko je leta 1771 na cesti videl slepe glasbenike, kako so kot burkači z oslovskimi ušesi zabavali mimoidoče in sklenil ljudi prepričati, da so slepi enakovredni državljani in da bi morali imeti enake možnosti pri izobraževanju. Vendar je kmalu spoznal, da v boju proti predsodkom ni lahko zmagati. Ljudi ni mogel prepričati, da se slepi lahko učijo, slepih ne, da so se sposobni učiti, bogatih pa ne, naj dajo denar za njihovo izobrazbo. Vendar je vztrajal in trinajst let pozneje, leta 1784, dobil svojega prvega učenca, potem ko je