O »zaslugah« slovenske Katoliške cerkve pri rušenju komunizma pa bi bilo treba povedati pravo resnico. Njeno delovanje je prej zaviralo kot pospeševalo demokratizacijo slovenske družbe. Cerkev je v času partijske oblasti in svojega izgona iz javnosti ohranjala pri življenju konservativne oblike katolicizma, podložniško mentaliteto, avtoritarni model vodenja in je s tem preprečevala posodabljenje slovenskega krščanstva na organizacijskem in idejnem področju.Tako je hote ali nehote zavirala vznik nove duhovne klime in civilnega poguma med svojimi verniki. To pa ni ustrezalo le obstoječemu konservativizmu v cerkvi, pač pa tudi partijskemu totalitarizmu. O servilni drži mnogih vodilnih cerkvenih ljudi do partijskih državnih struktur nima pomena govoriti, ker je to notranje vprašanje cerkve. Ugotoviti pa je treba vzroke, zakaj cerkev ni videla nujnosti, da se v obdobju komunistične diktature mora boriti za vzpostavitev civilne družbe kot pogoja za lastni avtonomni položaj v družbi. Njen boj zoper režim je bil boj za lastne interese, v prvi vrsti stanovske interese duhovščine, ki jih ta preprosto enači z interesi cerkve. Ta boj stanu za lastne interese je sicer razumljiv s stališča družbene pragmatičnosti, manj s stališč evangelija. Demokratične akcije civilnodružbenih skupin klera niti niso zanimale, razen redkih izjem, če v njih ni videl lastnih interesov. Boriti se za civilno družbo pač pomeni boriti se za laično družbo in s tem pristati na zgolj civilnopravni položaj v sekularizirani družbi. S tako pozicijo pa se slovenska Katoliška cerkev noče sprijazniti. Ta dejstva verjetno dovolj nazorno pojasnjujejo, zakaj je bila slovenska katoliška Cerkev odsotna iz civilnega boja za demokratizacijo, kolikor se ni kar zavestno distancirala od njega. Tisti maloštevilni oporečniki režima, ki smo se javno deklarirali za pripadnike te cerkve in smo hkrati delovali za vzpostavitev civilne družbene ureditve, smo bili pod udarom obeh oblasti, tako partijske kot cerkvene.