No, s tem je pa tako,« resignirano povzame poveljnik Gasilske zveze Slovenije Matjaž Klarič. »Leta 1990 smo ob velikih poplavah v Savinjski dolini ugotovili, da so gasilci prvi priskočili na pomoč, da so edina sila v tej državi, ki je sposobna hitrega odziva in pomoči, in da so gasilci tudi zadnji zapustili prizadeta območja. Zato je tudi država na nas prenesla vse naloge reševanja in zaščite. Podobno se je ponovilo leta 1993, pa leta 2000, ob potresih, poplavah, plazovih. In vsakič so gasilci na naslovnicah, so junaki, so v prvih minutah poročil, a to traja le nekaj dni. Potem izginemo iz javnega življenja, dokler se ne najde kakšen piroman iz naših vrst ali udari nova katastrofa. Bojim se, da bo tudi tokrat tako,« je kar nekoliko obupan Klarič.Članstvo v gasilskih vrstah sicer iz leta v leto narašča, vendar narašča vedno počasneje. Četrtino članstva sestavljajo mlajši od 18 let, med nekaj več kot 123.000 člani društev pa je 70.000 operativnih gasilcev – med njimi 9500 žensk. Problem, ki ga imajo gasilci, je velik osip na prehodu – če uporabimo športni izraz – iz mladinske v člansko kategorijo. Od desetih mladincev le dva postaneta tudi operativna prostovoljna gasilca. Velika je tudi razlika med vasjo in mestom: mesto s svojim vabljivim klicem blišča in zabave duši gasilsko dušo, medtem ko je na vasi gasilstvo še vedno osrednji steber družabnega dogajanja. A tudi vas se spreminja: biti gasilec na vasi ni več tako »šminkersko«, kot je bilo nekoč.Uniforma ni več »in«Oskar Neuvirt, prostovoljni in poklicni gasilec, hkrati pa še poveljnik regijske enote pri civilni zaščiti, je v prostovoljnem gasilstvu že več kot 30 let, pri poklicnih gasilcih je 30 let, v preteklosti pa je bil dva mandata tudi zadolžen za izobraževanje pri gasilski zvezi v Mariboru. »Biti gasilec danes tudi na vasi ni več, kar je bilo včasih,« pravi Neuvirt. Pri tem govori iz izkušenj, saj je med drugim v PGD Malečnik – geografska makrolokacija Malečnika je bližina Maribora, v naročju vinorodnih gričev – skrbel za izobraževanje podmladka. »Na vasi se na primer zgodi 'otvoritev' novega gasilskega avtomobila. Vse je okrašeno, pleh muzika igra, še mladinci so v svojih svečanih uniformah, zbrane nagovorita župan in predsednik gasilskega društva, skratka vse je tako, kot se spodobi. Potem pa pride veseli del in vedno bolj pogosto se dogaja, da se ti mladinci po protokolarnem delu preoblečejo v 'civilna' oblačila, zato ker pri puncah uniforma več ne vžge. Odgovorni se morda premalo zavedajo, da se je položaj precej spremenil. Ko sem bil še sam gasilski mladinec, smo bili v uniformah, sploh če smo nosili kakšen čin, hudo pomembni. Danes morda potegnejo le še operativna uniforma in čelada ter akcija. V društvih, kjer imajo manj intervencij, se mladi ne morejo dokazovati in tako izgubijo interes,« se tudi svojih mladih let spominja Neuvirt. Sicer pa gasilska društva po vaseh postajajo bolj logistična podpora drugim prirediteljem kulturnih in zabavnih prireditev, medtem ko bila nekoč sama prireditelj. Tudi kakšen most so zgradili, danes pa zakonodaja predpisuje javne razpise za vsako gradnjo, ki gre iz občinskega denarja.Zadnja nesreča je pokazala, da so gasilci dejansko osrednji in največji del sistema zaščite in reševanja v Sloveniji, v okviru katerega že od leta 1993 prostovoljni gasilci opravljajo naloge zaščite in reševanja. Slovenija je tako ranljiva, da skoraj ne mine leto, da nas ne bi prizadela katera izmed naravnih nesreč, pravi Klarič.Nerodno zakonsko določilo»Pri gasilstvu se prepletata dve stvari – eno je zakon o gasilstvu, ki določa javno gasilsko službo in s tem obveznosti gasilskih organizacij in gasilcev, da lahko opravljajo javno gasilsko službo, na drugi strani pa je zakon društvih, ki preprosto enači vsa društva ne glede na to, s čim se ukvarjajo. Tako smo gasilci po tem zakonu izenačeni z društvom klekljaric, torej s povsem ljubiteljsko dejavnostjo.« S sprejetjem sprememb zakona o gasilstvu je bil ta milo rečeno nenavaden položaj rešen tako, da se morajo prostovoljna gasilska društva, če želijo ohraniti javno službo, povezovati v gasilsko zvezo, s čimer so, tako Matjaž Klarič, zagotovili enotno stopnjo usposobljenosti, opremljenosti, operativne pripravljenosti in hierarhijo. Gasilstvo se financira izključno na nivoju lokalne skupnosti in župani imajo različne poglede na gasilsko organiziranost. »Mi pravimo, da bi moralo financiranje potekati prek GZS, s čimer bi lahko zagotovili enakomeren razvoj,« pravi Klarič. Večina slovenskih občin ima več gasilskih društev in po sedanjem sistemu je odločitev o tem, katero društvo bo dobilo denar, prepuščeno županu. »Župan pa ni strokovnjak za gasilstvo in težko je reči, da so njegove ali njene odločitve tehtne,« je prepričan Klarič, ki meni, da bi lahko pregleden in ustrezen način financiranja zagotovila le GZS oziroma lokalna poveljstva, ki vedo, katera društva potrebujejo »tehniko in moštvo«, da lahko v primeru nesreče delujejo kot ena skupina z enotnim vodenjem. Legendarne veseliceKar velik del denarja društva pridobijo sama, bodisi z raznimi akcijami bodisi z organizacijo gasilskih veselic. »Na teh veselicah, v nasprotju s splošno uveljavljenim prepričanjem, se gasilci ne zabavamo, pač pa tam strežemo in skrbimo, da se zabavajo drugi,« se čuti dolžan pojasniti poveljnik gasilske zveze. Ko z velikim zanosom pripoveduje o rdečih lepotcih – pa ne govori o ferrarijih – ki stanejo od 167.000 evrov navzgor, pove, da gasilska društva običajno od občin dobijo približno 50 odstotkov denarja, preostalo pa morajo »napraskati« sami, pri čemer jih država, ki jim je v roko položila varnost naših življenj, »kaznuje« z 19-odstotnim davkom na dodano vrednost. Vsi dosedanji poskusi, da bi nakup gasilske opreme izvzeli iz zakona o DDV, so propadli in gasilci radi pripomnijo, da je DDV v bistvu DP – davek na pridnost. »V bran državi lahko povem, da se je odločila sofinancirati nakup zaščitne opreme, in tako je lani ministrstvo za obrambo z razpisom razdelilo 1,5 milijona evrov za nakupe gasilske opreme,« pravi Klarič.Poveljnik GZS meni, da odgovorni še niso povsem dojeli pomena gasilstva za našo nacionalno varnost. Država, ki je precej manj soočena z realno vojaško grožnjo, ima poklicne vojake z (bolj ali manj) urejenim statusom in rednim virom financiranja, na drugi strani pa prostovoljne gasilce, ki jih financirajo lokalne skupnosti po svojih močeh, status gasilca pa je bolj ali manj neurejen. »Največji problem je nastal s prehodom na tržno ekonomijo, s katerim je postala odsotnost gasilca z dela nezaželena. Nekateri delodajalci razumejo gasilca, da mora opraviti pomembno nalogo reševanja premoženja in življenj, spet drugi pa pravijo, da naj se odloči, ali bo gasil ali delal, da oboje ne gre,« je zagrenjen Klarič, ki je že imel »vrabca v roki«, saj je ministrstvo za obrambo obljubljalo ureditev statusa gasilca v zakonu o gasilstvu, a je v mogočnem vladnem kolesju ta status izpadel, češ da zakon o gasilstvu ne more urejati delovnopravnega položaja. »V zakon o delovnih razmerjih nam je sicer uspelo zapisati, da je delodajalec dolžan pustiti gasilca na intervencijo in je za kršitev zagrožena celo kazen, žal pa s tem nismo dosegli tistega, kar smo želeli, saj določilo delodajalce zdaj celo odvrača od zaposlovanja gasilcev,« pravi Klarič. Zakon sicer predvideva, da dobi delodajalec povrnjeno plačo za delavca za dan, ko je bil ta odsoten zaradi intervencije, njegova dejanska izguba zaslužka pa je seveda precej večja. Gasilcem ni uspelo niti ob zadnjem spreminjanju davčne zakonodaje, ko so želeli za delodajalce, ki zaposlujejo gasilce, doseči nekaj olajšav. Kljub temu niso vrgli brizgalke v koruzo: vlado bodo poskušali prepričati v nekatere spremembe zakonodaje, pri čemer upajo na pozitiven odmev reševalne akcije v Železnikih, kjer se je v enem tednu zvrstilo 3021 poklicnih in prostovoljnih gasilcev. »Ne pozabite, da so gasilci prišli prostovoljno, tako kot je prostovoljna in ne obvezna tudi intervencija. Vsak gasilec ob vstopu v operativno gasilsko enoto poda svečano izjavo, da bo opravljal naloge javne gasilske službe, kar pomeni, da je odgovoren samo svoji organizaciji. Tudi v primeru povodnji je bilo tako: mi smo sprožili alarm, gasilci prostovoljci pa so se odzvali. Po sedanjih podatkih je bilo po vsej državi aktiviranih 7000 gasilcev, lahko pa, da bo končna številka še višja,« pravi Matjaž Klarič in spomni, da so pri tem tudi izgubili enega člana. Že drugi dan je namreč zaradi električnega udara med črpanjem vode iz stanovanjske hiše v Železnikih umrl Tomaž Plevel, član PGD Zalog pri Cerkljah. »To samo dokazuje, kako nevarno je gasilsko delo in kako zelo pomembno je, da uredimo status gasilcev,« pravi Klarič. Gasilci so sicer na intervencijah nezgodno in življenjsko zavarovani, v primeru poškodbe so tudi upravičeni do 100-odstotnega bolniškega nadomestila. Zadnje čase se kaže, da ta zavarovanja niso dovolj in da bi bilo smiselno urediti tudi zavarovanje odgovornosti, saj lahko v akciji pride do dodatne škode, ki jo gasilci nehote povzročijo ob intervenciji. Kot pravi Klarič, so nekatere enote že sklenile takšno zavarovanje, predvsem za poveljniški kader, ki po nastanku škode prevzame odgovornost za morebitno škodo.Pomen prostovoljstvaKras je lep primer, kako težko je ponovno vzpostaviti prostovoljno združevanje, ko je enkrat ukinjeno. Na področjih, ki so bila pod italijansko zasedbo, je bilo namreč združevanje v društva prepovedano, vendar duh prostovoljstva tudi po osvoboditvi ni več oživel. Najbolj požarno ogrožen del Slovenije je tako najslabše pokrit s prostovoljnimi gasilci. Ta primer dokazuje, kako pomembno je vzdrževanje prostovoljstva, saj ga je zelo težko obuditi. Madžarska je imela na primer do razpada vzhodnega bloka izjemno dobro razvito prostovoljno gasilstvo, potem pa so vpeljali poklicne gasilske enote in število prostovoljcev je upadlo na vsega tisoč članov. »Zdaj hodijo k nam z željo, da bi jim pomagali ponovno vzpostaviti prostovoljno mrežo, a je ta proces skoraj nepovraten,« pravi Klarič. Izključno poklicni gasilski organizaciji sicer ne nasprotuje »per se«, pravi pa, da je varnost draga in da je sedanji sistem tak, kot si ga lahko privoščimo. »Po drugi strani pa je na Madžarskem, kjer imajo poklicne enote, tako, da lahko neki zaselek daleč od urbanih središč pričakuje pomoč šele v eni uri ali več, medtem ko je v mestnih središčih pomoč precej hitrejša – zelo neenakomerna porazdelitev varnosti, kajne,« pravi Klarič. A tudi v Sloveniji so razlike očitne, saj prebivalci Kozjanskega pomoči ne dobijo tako hitro in kvalitetno kot na primer prebivalci Ljubljane, pa plačujejo iste davke isti državi. Porazdelitev varnosti ni torej le težava bogatih držav.Neuvirt vidi prihodnost gasilstva nekoliko drugače. »Prihodnost je v regijskih gasilskih enotah v večjih mestih, ki so močne, hitre in imajo v ozadju prostovoljna društva za večje intervencije. Manjša mesta, kot so Ptuj, Kamnik in Ilirska Bistrica, pa bodo morala v prihodnje gasilske enote preobraziti v poklicne enote. Dober primer je Ptuj, kjer imajo dva ali tri poklicne gasilce, ki lahko ob preplahu takoj 'izvozijo', in to je dober primer ne le za Slovenijo, pač pa za vso Evropo: zelo hiter odziv prostovoljnih enot s poklicnim jedrom,« pravi mariborski gasilec in še dodaja, da je pogoj za razvoj gasilstva sprotna zamenjava generacij. Vztrajanje na poveljniških položajih več kot tri mandate je po Neuvirtovem mnenju nesprejemljivo, saj tako mladi ne morejo napredovati. Druga skrajnost je Prekmurje, kjer imajo nekatere vasi celo po dve društvi. Oskar Neuvirt pravi, da je edina prava pot združevanje društev, pa čeprav predvsem starejši gasilci o tem nočejo niti slišati. »Ena izmed občin v Prekmurju ima 3500 prebivalcev in 13 gasilskih društev. Vsa so manjša društva in se niso sposobna odzvati v petih minutah, zato se bodo morala začeti združevati. Tri enote enega sektorja bodo tvorile eno enoto, ki bo lahko takoj posredovala. Vsa folklora v ozadju – nastopi, veselice, tekmovanja ... – pa bo morala delovati na občinski osnovi, torej toliko, kot si bodo lahko sami privoščili. Vem, da se sliši zelo kruto, a takšna je realnost,« stvari postavlja na trdna tla. »Koncentracija gasilskih društev je ponekod takšna, da lahko hišnik iz enega gasilskega doma pokliče drugega kar brez telefona,« se nekoliko pošali, a pri tem ohrani resen obraz. »To je pozitivno za kulturo tega kraja in za mlade, ki vsaj imajo kam, saj so bila gasilska društva vedno glavna gonilna sila na vasi. Z operativnega stališča pa je to slabo, ker bi vsako društvo rado svojo cisterno, svojo opremo, župan pa ne vem, kako bi sredstva razdelil.«Poklicno je dragoSlovenija ima kombinirani sistem poklicnih gasilskih brigad in prostovoljnih gasilcev. Večja središča, kjer je tudi več intervencij, imajo poklicne brigade (skupaj jih je 13), medtem ko se manjša središča zanašajo predvsem na prostovoljce, saj niti ne bi bilo smiselno vzdrževati poklicnih enot za nekaj intervencij na leto. Poklicni gasilec stane okoli 20.000 evrov na leto, vsaka gasilska postaja pa jih potrebuje najmanj 32. Večina bi tako bolj ali manj le čakala na redke intervencije, v primeru velikih intervencij pa bi jih bilo premalo. Z vidika ekonomije torej povsem zgrešeno. Na drugi strani je zgovoren primer Slovenske Bistrice, ki nima poklicne enote. Tam so prostovoljci, še posebno poleti, na terenu tudi po dvakrat na dan, ko posredujejo v prometnih nesrečah, delodajalci pa seveda niso najbolj navdušeni nad tako pogosto odsotnostjo delovne sile. Kot rečeno, nekateri, ne le Neuvirt, predlagajo poklicna jedra, saj bo prostovoljcev tudi v okoljih, kjer so intervencije pogostejše, počasi zmanjkalo. Delodajalci so pač neizprosni...Gasilci prostovoljci opravljajo delo brez plačila, zato so toliko bolj občutljivi, ko kdo njihovo delo daje v nič ali o njih prikazuje izkrivljeno sliko, kot je to uspelo oddaji Trenja v prvem tednu sanacije poplav v Železnikih. »Prepričan sem, da je vsak gasilec, ki je bil na intervenciji v Železnikih, pošteno in požrtvovalno opravil svoje delo,« pravi Klarič. Tudi njega so, ko je prišel konec tedna, gasilci presenetili, saj so po oddaji Trenja, ki jih je zelo prizadela, pričakovali okoli 350 gasilcev, tako kot ob delavnikih (toliko so jih tudi poklicali), prišlo pa jih je 908 v soboto in 703 v nedeljo. Prostovoljno. »S tem se kaže to veliko srce gasilcev, ta humanitarni vzgib pomagati bližnjemu v nesreči. Navsezadnje bi bilo v nedeljo lahko še več gasilcev, tudi do tisoč, a smo jih načrtno ustavljali, ker bi na delovišču nastala prevelika gneča,« z zanosom pripoveduje poveljnik Klarič. Med prostovoljci v Železnikih je bilo tudi veliko mladih gasilcev.»Brez mladih ni prihodnosti prostovoljnega gasilstva, res pa je, da predvsem v urbanih središčih že težko pridobivamo nove mladince. V prvi vrsti se mlade sile rekrutirajo s sorodstvenimi vezmi in vsaj za naše okolje lahko rečem, da je 80 odstotkov mladih v našo organizacijo vstopilo, ker je bil kdo od njihovih sorodnikov že gasilec. Drugi dobijo informacije od svojih vrstnikov, zelo majhen delež pa jih prepričajo dnevi odprtih vrat in podobne gasilske prireditve,« pravi kleni mariborski gasilec Neuvirt. Opozarja pa na generacijsko luknjo, ki nastaja med mladinci, mlajšimi od 15 let, in člani, starejšimi od 25 let. »Kritična so v bistvu leta od 15 do 18, ko nočejo biti več mladinci, niso pa še člani. Predvsem pri društvih, kjer nimajo interesa, da bi te pripravnike vključevali v intervencije. Starejši od 16 let in pol lahko namreč sodelujejo v intervenciji, vendar pod nadzorom mentorja. Ker tega ni, ostajajo mladi doma, kjer se dolgočasijo, ponekod jih niti ne vključujejo več v vaje, kaj šele, da bi jim pripravili realistične vaje, ko bi lahko potegnili nase vso zaščitno opremo,« pravi Neuvirt. Dodaja, da je to v bistvu začarani krog: ker nima vaj, nima izkušenj, zato si ga ne upajo vzeti na intervencijo, in bodoči gasilec je iz golega dolgočasja izgubljen. »Mladi se želijo dokazati, tudi na intervencijah, in če nanje pozabimo, se nam lahko zgodi, da jih izgubimo, ker odidejo, ali, kar je še huje, kot se je zgodilo na Kornatih, ko je mlad neizkušen 17-letni gasilec umrl na intervenciji. Da ne govorimo o tistih, ki si izmislijo kakšen nov način, da bi lahko šli na intervencijo – tako, da sami zakrivijo požar. Lani smo imeli tri primere požigalcev v naših vrstah. A pri tem je tako, da človeku ne vidiš v dušo, vidiš, da je zagnan, delaven, a kaj, ko potem izbruhne na plano ta njegova druga plat. In se nam zgodi Bohinj, Velenje, Maribor...,« pojasnjuje vedenje mladih požigalcev Neuvirt. »Sem zagrizen nasprotnik gasilskih dirk, za katere gasilska društva in zveze porabijo ogromno denarja, njihova vsebina pa je zastarela, saj so bile vaje, na primer 'gasilski trodelc', pripravljene pred 50 ali več leti. To je mogoče osnova, ki pa vam na intervenciji ne pomaga kaj dosti. Tridelni napad nima nič skupnega z gašenjem kletnega požara,« je oster Neuvirt. Priznava sicer, da so slovenski mladi gasilci uspešni tudi na gasilskih olimpijadah, a mlade je že težko pripraviti k treningu gasilskih veščin dvakrat na dan. »Če pa mu rečeš, bomo špricali, bomo dim naredili, ga precej lažje animiraš,« je prepričan dolgoletni mentor mladih gasilcev. »Saj nisem povsem proti dirkam, navsezadnje so mladi za svoj trud neposredno nagrajeni, a samo za primer vam povem, da je neka občinska zveza lani porabila 2,5 milijona tolarjev za pripravo na tekmovanje, potem pa so tarnali, da nimajo zaščitnih oblek. Ne bi šli na tekmovanje, pa bi jih lahko kupili pet!«Tudi sicer je med pokrajinami velika razlika v opremljenosti. V velikih mestnih središčih so tudi prostovoljci dobro opremljeni, medtem ko na primer na Kozjanskem ali ponekod v Prekmurju na intervencije še vedno pridejo z aluminijastimi čeladami, gumijastimi škornji in v dežnih plaščih. V ozadju je seveda problem financiranja, včasih pa tudi nespretnega razporejanja denarja. Tako se zgodi, da kakšno društvo kupi novo kombinirano vozilo, vanj pa zloži slabo in staro zaščitno opremo. Skoraj v posmeh določilom zakona o varstvu pri delu, ki velja tudi za gasilce na intervenciji. A Neuvirt dodaja: »Toliko kot se je za prostovoljnega gasilca naredilo v zadnjih desetih letih, se ni prej naredilo v 50 letih. Ni bilo sicer poceni, kajti oprema za enega gasilca stane več kot 2000 evrov, to pa za občinsko blagajno ni majhen zalogaj.« o, s tem je pa tako,« resignirano povzame poveljnik Gasilske zveze Slovenije Matjaž Klarič. »Leta 1990 smo ob velikih poplavah v Savinjski dolini ugotovili, da so gasilci prvi priskočili na pomoč, da so edina sila v tej državi, ki je sposobna hitrega odziva in pomoči, in da so gasilci tudi zadnji zapustili prizadeta območja. Zato je tudi država na nas prenesla vse naloge reševanja in zaščite. Podobno se je ponovilo leta 1993, pa leta 2000, ob potresih, poplavah, plazovih. In vsakič so gasilci na naslovnicah, so junaki, so v prvih minutah poročil, a to traja le nekaj dni. Potem izginemo iz javnega življenja, dokler se ne najde kakšen piroman iz naših vrst ali udari nova katastrofa. Bojim se, da bo tudi tokrat tako,« je kar nekoliko obupan Klarič.