Po Dolinarjevem mnenju je do določenega notranjega Rožmanovega obrata prišlo z objavo okrožnice Divini Redemptoris papeža Pija XI. o brezbožnem komunizmu marca 1929, po kateri je ideološki boj proti komunizmu postal prednostna naloga krščanskega oznanila. Rožman in del duhovščine so se pri interpretaciji papeške okrožnice osredotočil predvsem na del, »ki podrobno analizira ideologijo komunizma v njegovem odnosu do vere in Cerkve ter do zasebne lastnine«. Pri tem opozarja, da je bil pred drugo svetovno vojno boj zoper komunizem na ideološki ravni, ki ni vključevala nasilnega boja zoper komunizem. Tudi zato po Dolinarjevem mnenju ostaja »nerešeno vprašanje, zakaj se škof Rožman od domobranstva ni distanciral, ko se je to podredilo nemškemu poveljstvu. Pod nemškim poveljstvom domobranci namreč niso bili več čuvarji domačega ognjišča, ampak formirane bojne enote za skupen boj z Nemci proti komunistom, s katerimi so preprosto enačili partizane. V tem boju sta si obe strani umazali roke s krvjo sonarodnjakov. V njem pa je negativno vlogo odigral tudi del duhovščine, kar je Rožmanov naslednik na sedežu ljubljanske škofije Anton Vovk jasno in nedvoumno obsodil v pastirskem pismu duhovnikom za novo leto 1946.« Dolinar je odkril tudi dokument, v katerem Rožman na silvestrovo 1944 (!) zapiše, da je bratomorna vojna najžalostnejši rezultat preteklega leta, v nebo vpijoč greh pred Bogom in lastnim narodom. Rožman vse do svoje smrti (1956) ni mogel rešiti dileme, ali se je on osebno in katoliška stran v teh tako usodnih zgodovinskih trenutkih odločila in ravnala prav.