monogamije, ki so vpisane v institut poroke, potencialni izvor tako homofobije kot tudi seksizma. Čeprav se s feministično interpretacijo zakonske zveze lahko strinjamo, sta v argumentu proti homoseksualnim porokam, ki je utemeljen na tej kritiki, skriti dve zanki. Na prvo zanko opozarjata Kitzinger in Wilkinson. Menita, da ne moremo preprosto enačiti težav, na katere opozarja feministična kritika (neenakomerna delitev dela v gospodinjstvu, čustveno delo, prisilna seksualnost ipd.), z institutom zakonske zveze, saj so ti problemi specifični problemi heteroseksualnosti, ne pa zakonske zveze, čeprav se v njej lahko okrepijo. To pomeni, da je nasprotovanje istospolnim porokam, ki je utemeljeno z argumentom hierarhičnih spolnih razmerij v zakonski zvezi, neutemeljeno.15 Druga zanka je skrita v kontekstu sprejemanja posebne zakonodaje za geje in lezbijke. Poseben institut (na primer registrirano partnerstvo), ki je problematičen že zato, ker v primerjavi s poroko praviloma vsebuje manj pravic in dolžnosti, je namreč oblikovan prav zato, da heteroseksualna zakonska zveza ohranja svoj simbolni, nenazadnje pa tudi pravni primat. Pri sprejemanju zakonodaje o registriranem partnerstvu v Sloveniji se je – med drugim – zalomilo prav na tej točki. Tako na primer zakonodajalec ni želel – analogno s procesom sklenitve zakonske zveze – Zakona o istospolnih partnerjih imenovati sklenitev istospolne zakonske zveze, pač pa je uporabil izraz registracija.16 Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, kjer so Zakon pripravljali, so menili, da so istospolne skupnosti »po naravi« drugačne, zato tudi ni smiselno Zakona o registraciji istospolne skupnosti naslanjati na obstoječi Zakon o zakonski zvezi. Čeprav je ministrstvo na skorajda paranoičen način bežalo od Zakona o zakonski zvezi, so hkrati – ko so želeli poudariti