Če se povečuje pomen oziroma prostorska in časovna prisotnost igrivega v primerjavi z resnim ter spontanega v primerjavi z organiziranim, se s tem tudi nasploh sprošča izražanje raznovrstnosti, tako da bi (ob manjši predvidljivosti konkretnih dogodkov) lahko govorili tudi o večjem neredu. Toda hkrati s tem se zaostruje potreba in se povečujejo možnosti, da tudi načrtno zagotavljamo primerne prostorske in časovne okvire za sproščanje, zabavo in proslavljanje, tako s prepletanjem kot z ločevanjem od dela in bivanja. Vse večja heterogenost prebivalstva v mestu je osnova za vse bolj različne interese, ki se medsebojno dopolnjujejo in si nasprotujejo. Zato bi šlo za hudo in neživljenjsko poenostavitev ter za poslabšanje kakovosti življenja, če bi kar pavšalno in nasploh, ne glede na različne življenjske sloge, uveljavljali ideje postmodernizma, na primer o prehodu od coninga k »mešanim strukturam« in k »destrukturiranju« ipd. Primeri iz univerzitetnih mest pri nas in drugod po svetu nas opozarjajo na številne konflikte in celo na pogoste intervencije policije zaradi motečih študentskih zabav v nočnem času. Če študentje s posebnim življenjskim slogom iščejo svoje mesto le v splošnem vzorcu prostorske organizacije za vse prebivalce mesta, to nujno pomeni, da jih omejujemo in da hkrati prihaja do motečih vplivov na druge prebivalce. Postmodernističnega izpostavljanja fragmentacije in različnosti ne moremo sprejeti, kot da gre za vsesplošno naključnost. Dejansko gre bolj za stopnjevano organiziranost mestnega prostora, ki upošteva tako individualne kot številne (pod)skupinske posebnosti. Opozarjanja na fragmentacijo ne moremo preprosto enačiti z atomizacijo.12