Zaradi vsega tega je treba Zlate depuške pripovedke pogledati vsaj še z ene plati: odpirajo namreč izjemno zapleten in boleč problem umetniške svobode na eni in zlorabe te svobode na drugi strani. Če je ta svoboda nujna in temeljno potrebna za vsako resnično ustvarjanje, pa je po drugi strani tudi pravica do zasebnosti, do nezlorabe posameznikove individualne usode ravno tako temeljna. Dva sodna procesa sta v zadnjem času pri nas zelo nazorno pokazala, kako nevarno je seciranje stavkov in iskanje podobnosti z realnimi osebami znotraj fikcijskih del, po drugi strani pa tudi, kakšna je odgovornost pišočega pred bralcem, tudi manj izobraženim, ki knjigo preprosto enači s časopisom. V primeru Smolnikarjeve tudi tisti priporočeni lek: vsaka podobnost z realnimi osebami... ne pride v poštev, saj avtorica pogosto navaja dokazljivo realna imena, kraje in dogodke, očitno v nekakšni radikalni drži, da je VSE lahko plod pisateljske obdelave in domišljije. Vse, seveda, če upoštevamo temeljna etična merila. A kaj, če jih kdo ne? In kaj, če se, kot v primeru tožbe, glede njih ne strinjamo? Po tem rezilu brezkompromisno hodi Breda Smolnikar, očitno v veri, da je (samo)izpraševanje o teh mejah izredno pomembno. Da je res, še najbolj dokazujejo ravno srhljivo mračnjaške navedbe iz tožbe, kakršna je tale: Tu skorajda ni pomembno vprašanje resnice ali neresnice, poglavitno je, da so to intimne stvari, skrivnosti dveh, moškega in ženske, ki se čuvajo pred vsemi. V ruralnem katoliškem okolju zaznamovane kot izvirni greh, v katerem se ne sme uživati.