Kaj je tisto, kar ogrožajo pristopi k literaturi, ki so se razvili v šestdesetih letih in ki zdaj pod različnimi oznakami sestavljajo nejasno definirano in dokaj kaotično polje literarne teorije? Teh pristopov ni mogoče preprosto enačiti s katero koli posebno metodo ali deželo. Strukturalizem ni bil edina smer, ki bi prevladovala na prizorišču, niti v Franciji ne, obenem pa ga s semiologijo vred ni mogoče ločevati od prejšnjih teženj v slovanski domeni. V Nemčiji so osrednji vzgibi prihajali iz drugih smeri, iz frankfurtske šole in od ortodoksnejših marksistov, iz posthusserlovske fenomenologije in postheideggrovske hermenevtike, z zgolj neznatnimi prodori, ki jih je naredila strukturalna analiza. Vse te smeri so imele svoj delež vpliva v Združenih državah, in sicer v bolj ali manj ustvarjalnih kombinacijah z nacionalno ukoreninjenimi stvarmi. Le nacionalno ali osebno tekmovalen pogled na zgodovino bi si želel hierarhizirati ta težko razvrstljiva gibanja. Možnost ukvarjanja z literarno teorijo, ki je nikakor ne gre jemati kot samoumevno, je postala vprašanje, o katerem se zavestno premišljuje, in tisti, ki so glede tega vprašanja prišli najdlje, so najbolj sporni, a obenem najboljši viri informacij. V to so vsekakor zajeta imena, ki so povezana s strukturalizmom, definiranim dovolj široko, da zajame de Saussura, Jakobsona in Barthesa, pa tudi Greimasa in Althusserja, se pravi tako široko, da ga ni več mogoče uporabljati kot smiseln zgodovinski pojem.