S tega stališča pa je lahko vprašljiva tudi retorika, s katero tolmačijo nekatere od velikih državnih intervencionističnih ukrepov. To še zlasti velja za Washington, kjer so v pogajanjih s kongresom v zvezi z načrtom, težkim 700 milijard dolarjev, visoki državni funkcionarji – vključno s predsednikom – sklenili, da bodo prihodnost, če bi kongres načrt zavrnil, slikali v najbolj temnih barvah. Res pa je, da so v javnosti ti isti funkcionarji neredko tarča posmeha, ker so si med krizo ves čas prizadevali stanje prikazati v čim lepši luči. Vprašanje pa je, ali je to dovolj dober in tudi upravičen razlog za najnovejše napovedi apokalipse. Morda bodo lahko tako končno prepričali skeptike na Capitol Hillu, dejstvo pa je, da se hkrati s tem povečuje tudi strah. Takšna temačna retorika namreč vedno pade na plodna tla: po eni od najnovejših anket so pojem »depresija tridesetih let« med to krizo v medijih uporabljali kar dvakrat pogosteje kot v katerikoli krizni situaciji v zadnjih desetletjih. To pomeni, da je na javnem prizorišču že tako dovolj posameznikov, ki širijo strahove, zato ni treba, da to dodatno počnejo še državni funkcionarji.