s kaj čudnim naslovom: O nastanku poljedelske zemlje. V njem je obravnaval vpliv deževnikov na nastanek humusa na njivah in pašnikih ter dokazoval, da je vsak košček plodne zemlje prepreden z mrežo kanalov, ki jih naredijo deževniki. Tako naj bi bilo človekovo oranje zemlje pravzaprav le posnemanje dela deževnikov, vendar človeku s tem svojim delom ne uspeva doseči take mešanice zemlje, kot jo uspejo narediti deževniki. Nato je leta 1837 začel urejati zapiske za svoje kapitalno delo O nastanku vrst z naravnim izborom. Delal je temeljito in tako počasi, da je preteklo kar 21 let, preden je bil prepričan, da je rokopis pripravljen za tisk. Toda temeljna ideja o spreminjanju vrst z naravno selekcijo in o boju za preživetje najsposobnejših vrst je živela v njem že od vsega začetka. Na to, da je delal počasi, je nedvomno vplivalo tudi njegovo labilno zdravstveno stanje. Dolga štiri desetletja se je nenehno pritoževal, da se ne počuti dobro, vendar zdravniki nikoli niso ugotovili vzroka za slabo počutje. Številni zdravniki so mu še po smrti skušali postaviti diagnozo, toda dlje od domnev niso prišli. Sočasno ko se je Darwin popolnoma zakopal v pisanje in izdajanje znanstvenih del, si je sklenil urediti tudi zasebno življenje. O poroki in zakonskem življenju je razmišljal zelo trezno ter naredil razpredelnico slabih in dobrih strani zakona. Otroci so bili zanj stalni spremljevalci in prijatelji tudi v visoki starosti, ki se zanimajo zanj in jih ljubi ter se z njimi igra in so vsekakor boljši kot pa spremstvo kakega psa. Dom je bil zanj nekaj, za kar nekdo (zakonec) skrbi. Žensko govorjenje se mu je zdelo dobro za zdravje, in to so bile zanj pozitivne plati zakona. Na drugi strani je nanizal nekaj temnih plati zakonskega jarma in pri tem izpostavil strašansko izgubo časa in ob morebitnem večjem številu otrok dolžnost, da si služi kruh. Misel, da bi si moral z nečim služiti kruh, se mu je zdela skrajno odvratna. Temnih strani nikakor ni hotelo biti konec. Groza ga je bilo, da bo moral kupiti hišo in jo opremiti, se dolge ure sprehajati s soprogo, pri tem pa ne bo mogel potovati, se naučiti francoščine, poleteti z balonom in ponovno videti Amerike. In res, Darwin ni nikoli več zapustil Anglije, ni se naučil nobenega tujega jezika in ni nikoli poletel z balonom, čeprav si je to srčno želel. Vendar lahko močno dvomimo, da je bila vzrok za to njegova življenjska sopotnica. Njegovo nagnjenje k urejenemu meščanskemu življenju je njegove sanje postavilo v nedosegljivo oddaljenost.