Temeljno načelo, ki se skriva za takšnim stališčem, je skladno s temeljnim načelom nasprotovanja evtanaziji: gre namreč za idejo, da ne bi smel nihče presoditi, da je neko življenje manj vredno od drugih. Sprejeti prednatalno diagnozo, selektivni splav ali celo genetsko svetovanje, katerega namen je preprečiti spočetje otrok z izjemno hudimi genskimi hibami, pomeni izreči sodbo, da so nekatera življenja manj vredna kakor druga. Militantnejšim skupinam invalidov se zdi takšno stališče žaljivo; prepričani so, da v skladu z njim sploh ne bi smeli obstajati in da jim odreka pravico do življenja. Toda ta sklep je napačen. Eno je trditi, da lahko upravičeno poskrbimo, da grozljive prepreke ne bodo preprečevale otrokom, ki jih bomo spravili na ta svet, vsaj minimuma zadovoljivega življenja, nekaj povsem drugega pa je trditi, da oseba, ki že živi in si želi živeti še naprej, ni upravičena do tega. Če pa po drugi strani takšno razmišljanje namiguje, da vsakič, ko skušamo preprečiti rojstvo hudo prizadetih otrok, neprimerno presodimo, da je ena oblika življenja slabša od druge, lahko na to odgovorimo, da so takšne sodbe hkrati nujne in primerne. Če trdimo drugače, se zdi, da se ne bi smeli zdraviti, če si zlomimo nogo, saj bi njeno zdravljenje pričalo o naši presoji, da je življenje oseb s pohabljeno nogo manj vredno živeti kakor naše.31 Že samo dejstvo, da ljudje verjamejo temu zmotnemu argumentu, je dovolj zaskrbljujoče; res srhljivo pa je, da mu verjamejo tako fanatično, da so pripravljeni s silo zatreti vsak poskus razpravljanja o njem. Če se to dogaja pri poskusih razpravljanja o praksah, kakršni sta genetsko svetovanje in prednatalna diagnoza, ki sta v večini