»Otroka pogosto pripeljejo k zdravniku le nekaj ur po pojavu zvišane telesne temperature, ki je zelo nespecifični bolezenski znak. V takem primeru bo zdravnik zelo težko postavil diagnozo. Bolezen potrebuje nekaj časa, da se razvije in se pokaže skozi klinične znake. Sredstva za zniževanje telesne temperature je potrebno otroku dajati za pravo indikacijo, na pravi način, v pravem odmerku in v pravilnem časovnem zaporedju. Antipiretike, pri nas se pri otrocih najpogosteje uporablja paracetamol, se daje takrat, ko otrokova telesna temperatura naraste nad 38,5 stopinje Celzija, daje pa se ga na 4 do 6 ur. Ob zvišani telesni temperaturi je treba otroka sleči. Pije naj mlačne tekočine brez mehurčkov. Tudi ni treba, da je v sobi, kjer je bolan otrok, pretoplo, ne podnevi ne ponoči. Običajne bivalne temperature so čisto v redu. Če otroka pretirano varujemo, mu v bistvu onemogočimo razvoj lastnih obrambnih mehanizmov. Pri virozah, ki jih spremlja bruhanje, je pomembno vzdrževati njegovo tekočinsko ravnovesje, torej preprečiti dehidracijo. Pri bruhanju namreč otrok izgublja tekočino in elektrolite. V takih primerih svetujemo, naj starši otroka ne silijo s hrano, pač pa mu v rednih razmakih, na 15 minut do pol ure, ponujamo manjše količine tekočine. Pri dojenčku je to na primer dve žlici soka, juhe, čaja, pri večjem otroku sorazmerno več, četrt do pol decilitra. Ne smemo ga siliti, ponujamo mu tisto, kar sicer rad pije. Izgubljene snovi najbolje nadomesti rehidracijska sol, ki jo dobimo v lekarni, vendar ima za otroke veliko slabo lastnost: je zelo neprijetnega okusa.«