Edina dovoljena spolnost je prokreativna spolnost, tista, ki vodi k razmnoževanju, a to ne zaradi tega, ker bi papež hotel več ljudi na svetu, ali ker bi posebej ljubil otroke. Ko bi bilo tako, bi ne propagiral celibata, ker je tudi celibat po svoje abortus, neke vrste predabortus. Če sledimo liniji: največje zlo je abortus, pred abortusom je kontracepcija kot preprečevanje spočetja, in pred tem je celibat, spolna vzdržnost, ki je tudi preprečevanje spočetja. Homoseksualci so prekleti, ker ne dajejo svojega semena za pravo stvar, torej so duhovniki, ki živijo v celibatu, prav tako prekleti, tudi oni ne dajejo svojega semena za pravo stvar. Na kratko, papež ne nasprotuje kontracepciji in abortusu iz ljubezni do otrok, temveč iz spolnega pesimizma: kajti če je tako, kot je on postavil stvari, potem jo edini način, da se izognete otrokom ta, da se izognete poželenju. In to hote, hoče, da se deviško življenje zgrne na slehernega človeka; od ljudi ne zahteva, da imajo neskončno veliko otrok, temveč to, da se vzdržijo spolnosti.