Anže in rekel, da bi rad govoril z mano. Potem je začel: »Ali veš, kdo sem?« Zdelo se mi je, da se igra skrivalnice v Nežinem slogu. Ko sem rekla, da nimam pojma, je rekel: »V zadnjem času sva se večkrat srečala. Ugani.« Niti najmanjšega namena nisem imela, da bi ugibala, kateri idiot se norčuje iz mene. Ker sem bila tiho, je nadaljeval: »Ali me ne prepoznaš po glasu?« Do zdaj sem bila prepričana, da je tako trapastega pogovora zmožna le kakšna do skrajnosti prismojena punca. Zasikala sem v slušalko: »Me ne zanima.« In odložila. Čez nekaj trenutkov je pozvonilo še enkrat. Nisem se hotela oglasiti. Zvonilo je pet minut skupaj in me spravljalo ob živce. Popustila sem in se ponovno oglasila. (Takrat mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi lahko izključila telefon.) »Še vedno sem jaz,« je rekel. »Ne odloži, prosim. Ali si vedno tako resna in nepriljudna?« je nato vprašal. »Če se ti zdim nepriljudna, me lahko pustiš pri miru,« sem rekla. »Hotel sem te povabiti v kino,« je rekel. »Ali imaš jutri čas?« Ostala sem brez besed. Popolnoma brez besed. Kot nilski konj sem dihala v slušalko in bila v totalnem šoku. Res se mi še nikoli v življenju ni zgodilo, da bi me kakšen fant povabil v kino. Ni se mi še zgodilo, da bi me sploh kam povabil. Zato res nisem vedela, kaj naj rečem. »No?« je vprašal še enkrat. Jaz pa še vedno nič. »Ali si me slišala?« je potem vprašal. Verjetno se mu je začelo dozdevati, da sem navadna koza. Potem sem le iztisnila iz sebe: »Ne, ne bi šla v kino.« »Zakaj pa ne?« je vprašal. »Ker ne hodim v kino,« sem rekla. Bilo je zares slaboumno, kar sem izjavila. Seveda ne hodim v kino, če me pa nihče ne povabi. »Lahko greva tudi kam drugam,« je rekel uslužno. »Nekam, kamor ti hodiš. Na koncert? V gledališče?« je spraševal. Bil je zelo prilagodljiv in zelo zavzet, kot da bi mu bilo neizmerno veliko do tega, da bi me kam