Drugega mi ne preostane, sem vzdihnil. Omenjenega dne sem odprl vrata in vstopil. Bolton je zares pustil odklenjena. Povzpel sem se po stopnicah do vrat, kjer je pisalo: Singer in Botlon. Pokukal sem v Boltonovo sobo in presenetilo me je, da je urejena v stilu vzhodnjaških salonov, s polno kipci po policah, blazinami na divanu in brokatnimi zavesami. Dolgočasil sem se. Boltona ni in ni bilo. Vrnil sem se v Singerjevo sobo, ker je bila udobnejša. Iz dolgega časa sem začel brskati naokrog. To, kar sem odkril, me je presenetilo. Ugotovil sem, da se partnerja sporazumevata le pisno. Največji del korespondence je Bolton uničil, spregledal pa je pismo, ki se je zataknilo v predalu. V tem pismu je Singer izjavljal, da pozna Boltonove nečedne posle z denarjem ter za poneverbo in da ga bo predal oblastem. Začelo se mi je svitati. Bolton je odšel ubit Singerja, mene pa je izrabil, da bi mu služil kot alibi! Kje je? Zakaj še ni prišel? Zdrznil sem se. Morda še ni prepozno. Pokličem Singerja in ga opozorim... Poiskal sem njegovo ime v telefonskem imeniku. Toda takoj sem spustil slušalko, saj sem na drugi strani prepoznal glas policaja. Če ima človek dolgo opraviti z njimi, potem prepozna njihov glas, pa če je še tako oddaljen. In medtem ko sem se potil ob razmišljanju, kaj naj naredim, zavedajoč se, da me bo moj glas na magnetofonskem traku naredil za udeleženca v zločinu, sem zaslišal korake. Težke, hitre. Noter so planili detektivi. Debelo so pogledali.