Prav nič ni zaleglo dokazovanje obrambe, da je vse skupaj Quinlayevo maslo, saj je bilo igrišče njegovo, tisti novi trener pa je izpovedal, da so ga bili najeli le za tistih nekaj ur. Nima pojma kdo. Neznan glas po telefonu. Da je pač odšel tja in v garderobi našel v kuverti gotovino. Zelo lep znesek. Prav vsi smo vedeli, da je Quinlay daleč preveč prebrisan, da bi tvegal, da njega osebno obtožijo ugrabitve. A tega nihče ni mogel dokazati. Tudi Quinlayevega klica po telefonu v hišo Prestonovih ni bilo možno dokazati. Trditve gospoda in gospe Preston, da sta vendar osebno prepoznala glas njunega sina, ki je klical na pomoč, so bile ovržene kot izmišljotina. Gospodov odvetnik je sicer dokazoval, da je možno danes z lahkoto zmontirati glasovni posnetek kogarkoli, še posebno, če mu že cela leta prisluškuješ. Prevladalo pa je mnenje, da je tiste kamere v naši kleti lahko montiral kdor koli. Morebiti celo sam obtoženec, da bi opravičil svoj vnaprej režiran umor.