Tudi znameniti primer splošne javne panike, ki je nastala v ZDA 30. oktobra 1938, ko je radijska mreža iz New Yorka predvajala dramatizacijo romana H. G. Wellsa Vojna svetov v režiji mladega režiserja Orsona Wellesa, je pravzaprav primer površnega poslušanja. Najprej so poslušalcem posredovali obvestilo o oddaji, sledili sta vremenska napoved in plesna glasba. Glasbo so nenadoma prekinili in začeli predvajati dramsko igro, ki se je začela s poročilom, da je na Zemljo nekje v New Jerseyu padel meteor in pokončal 1500 ljudi. Kasneje so v igri povedali, da ni šlo za meteor, ampak za vesoljsko vozilo z marsovci, ki so napadli Zemljo. Oddaja je trajala eno uro. Na približno 60 % radijskih postaj, ki so oddajale Vojno svetov, so jo po pol ure prekinili in ljudi opozorili, da je zgodba namišljena, da gre za literaturo. Enako opozorilo so posredovali tudi na koncu oddaje. Prve ugotovitve, ki so jih posredovali časopisi, so navajale oceno, da je oddajo poslušalo okoli šest milijonov ljudi; približno en milijon poslušalcev pa da je preslišalo vsa obvestila in vse druge znake, po katerih bi se dalo razbrati, da gre za dramatizacijo znanstvenofantastične pripovedi. Novejše ugotovitve sicer dokazujejo, da je bilo prestrašenih ljudi mnogo manj in da so pravo paniko povzročili šele časopisi s svojimi objavami v naslednjih dneh, vendar pa je res, da so mnogi radijsko oddajo razumeli narobe. Ljudje so klicali na policijo, gasilce, na radijske postaje in časopisne hiše ter zahtevali več informacij. Mnogi so zapustili svoje domove ali se celo ponudili za pomoč najbolj ogroženim, ki bi jih marsovci najprej dosegli. Nekateri so tako odreagirali zato, ker so preslišali prvo napoved oddaje. V prve pol ure dramatizacije se zelo realistično nizajo dogodki, ki so zares strašljivi, in veliko jih je bilo, ki so se zaradi bližajoče se katastrofe druge svetovne vojne in predvsem že potekajočega dogajanja v Evropi ustrašili, da se je vojna preselila tudi v ZDA. Nekateri ljudje so se kasneje opravičevali, češ da so napad marsovcev razumeli kot zamaskiran napad Nemcev. Zanimivo je morda še to, da so ob poslušanju oddaje paniki podlegli ljudje srednjih let in starejši, mlajši poslušalci naj bi prepoznali glas Orsona Wellesa in po tem sklepali, da gre za eno od njegovih oddaj. Vojna svetov je še (vsaj) dvakrat povzročila za socialne psihologe skoraj neverjeten odziv: ko so jo novembra 1944 predvajali v Santiagu v Čilu in februarja 1949 v Ekvadorju, kjer je preslepljena množica dobesedno podivjala in do tal požgala radijsko postajo, ki si je privoščila tako potegavščino.