Res je, da ima Hrvaška pravico prepovedati ribolov v svojih ozemeljski vodah - toda prav tako je res, da zaplembe slovenskih ribiških ladij in »kršitev« ozemeljskih voda ne more biti tako dolgo, dokler ni jasno, kje natančno je meja med državama. Če točno določene morske meje med Slovenijo in Hrvaško formalno namreč še zmeraj ni, ni mogoče natančno reči, kje se končuje slovensko obalno in kje se začenja hrvaško ozemeljsko morje. Razen seveda, če hrvaške oblasti znova niso enostransko odločile, kje je pravzaprav ta meja. In ker je morje povezana celota, kjer si neposredno sledijo notranje vode, ozemeljske vode, zunanji pas in odprto morje, je treba prepoved ribolova za slovenske ribiče in zaplembe Delamarisovih ladij v hrvaških ozemeljskih vodah razumeti prav tako - da namreč Hrvaška že ve, kje je morska meja med državama. Očitno je, da Hrvaška tudi v tem sporu tako kot že nekajkrat do sedaj ni računala na rešitev problema s pogajanji, pač pa ga je razrešila s politiko izvršenih dejstev, kakršno je sama doživljala v spopadu s Srbijo. Zdi se, da slovenska zunanja politika v dosedanjih poskusih »umirjanja žoge« po sporih s hrvaškimi politiki ni dovolj poudarila vseh nevarnih posledic takšnega enostranskega določanja meje med državama. Če bo naše zunanje ministrstvo tako uvidevno še pri določanju slovensko-hrvaške kopenske meje, se nam lahko kaj hitro zgodi, da nam bodo voditelji Republike Hrvaške po svoji meri enostransko »popravili« še kopenski zemljevid Slovenije.