Z nahrbtniki in dobro voljo smo se v četrtek, 20. julija, pred Lopo na Stari Vrhniki ob sončnem vzhodu zbrali planinci ŠD Povž. Med nami je bil en Tulipan. Mornar Enno z Nizozemske, član PD Vrhnika, je s svojo udeležbo zopet naredil našo devetčlansko odpravo za mednarodno. Odpeljali smo čez prelepo Gorenjsko naravnost na Vršič. Franci, ki je glavni za vse naše pohode, nas je odložil z nahrbtniki, ki so bili težki predvsem zaradi tekočine. Obetal se je zopet en jasen in vroč dan kot že tolikokrat v letošnjem poletju. Prvi dan smo imeli v načrtu osvojiti Jalovec, ki je zame kralj naših gora. Ko smo hodili ob bregovih Mojstrovke in Travnika ob Veliki Dnini, bi pod nami v dolini zadnje Trente morala šumeti hči planin, Soča. Čeprav smo hodili nad njenim izvirom, je bila letos zaradi suše tiha, kot da spi. Po treh urah smo že bili pri koči Zavetišče pod Špičkom. Pri prijaznih oskrbnicah smo pustili vso opremo, razen vode, in v dveh urah smo bili na vrhu. Eno uro smo uživali na soncu in v popolni jasnini. Bili smo v samih majicah in kratkih hlačah. Doživljali smo tisto, česar ni mogoče povedati z besedami. Jalovec, visok 2643 metrov, je prav gotovo najbolj drzna in najlepša gora Julijskih Alp. Stoji dostojanstveno in nekam odmaknjen od doline, kot bi bil izklesan iz enega kosa ogromne skale. Po njegovi edinstveni obliki, skladni lepoti ostrih razov, prepadnih stenah in značilnem vrhu ga spoznaš takoj, od koder koli ga gledaš. Podobo Jalovca je Planinska zveza Slovenije vzela v svoj znak, čeprav je Triglav naša najvišja gora in naš narodni simbol. Na sosednjem Mangartu, ki je mejnik z Italijo in je 35 metrov višji, smo s prostim očesom opazovali planince na vrhu. Vračali smo se po isti poti do Zavetišča pod Špičkom in do večera prispeli h Koči pri izviru Soče v Zadnji Trenti. V strugi reke je bilo le toliko vode, da smo se pred spanjem lahko umili in ohladili po vroči deveturni hoji. Ozračje se tudi ponoči ni ohladilo. Spali smo brez odeje na urejenih posteljah skupnih ležišč. Drugi dan naše odprave smo se podali v dolino Zadnjice. To je dolina v zgornjem porečju Soče, ki se zajeda prav v osrčje Triglavske skupine. Koritasto dno Zadnjice se nad odcepom Na Logu prav malo vzpne in ima v zatrepu Na Planji skromnih 800 m nadmorske višine. Od tam se vzpne strmina brez večje prekinitve prav do vrha Triglava, kar je nedvomno največja višinska razlika v Vzhodnih Julijskih Alpah. Na Planji se poti razcepijo: prva na levo proti Luknji in Doliču po mulatjeri, naša pot pa je zavila na desno skozi Zadnjiški dol prek prevala Čez Dol, na višini 1612 m. Ta del poti smo hodili v senci široke in izredno visoke stene mogočnega Kanjavca in Vršaca. Naprej smo hodili navzgor po s soncem obsijani in udobni mulatjeri v številnih serpentinah do Koče na Prehodavcih. Prelaz Prehodavci je prehod iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Takoj pod kočo smo videli prvo jezero, Jezero pod Vršacem, in drugo jezero, Rjava mlaka. Okolica obeh jezerc je bila divja in samotna. Izpod sten so visela melišča in prehajala v razdrapano dno, ki so ga pokrivale ledeniške groblje in balvani. Pri že pol km južneje ležečem tretjem, to je Zelenem jezeru, na višini okrog 2000 m, se je pokrajina precej spremenila. Hodili smo pod stenami Zelnarice, kjer so zijale sveže odprtine, od koder se je pred nedavnim okrušilo skalovje. Ko smo prečkali nasip nekdanje čelne groblje, ki je ponekod tako ohranjena, kakor jo je pustil ledenik, se je pod nami prikazalo četrto, Veliko jezero ali Ledvica. Od Velikega jezera je bilo le še slabo uro do Doma pri Triglavskih jezerih, ki stoji med petim in šestim Triglavskim jezerom. Peto se imenuje Močivec, šesto pa Dvojno jezero. Sedmega ali Črnega jezera nismo videli, ker nas je pot peljala prek Lepe Komne na Komno do Koče pod Bogatinom. Na poti po dolini Triglavskih jezer smo v večini srečevali tujce. Prenočili smo na udobnih skupnih ležiščih in z nami sta spala celo dva Japonca, ki sta od prijateljev izvedela, kje je Slovenija z lepimi gorami. Od Komne smo hodili po poti v loku mimo podrtih in razpadajočih stavb, ostankov iz 1. svet. vojne, na sedlo Vratca ali Bogatinsko sedlo. Pogled s sedla je segal na Krn s svojevrstno obliko. Pred leti je na Bogatinskem sedlu stalo zavetišče, ki ga sedaj ni več; podrl ga je vihar. Mimo zapuščenih vojaških stavb in ostankov žičnice smo se spustili na planino Duplje do Koče pri Krnskih jezerih. V 400 metrov dolgem in do 50 metrov širokem Krnskem jezeru smo si ogledali tudi posebnost: to so majhne ribice pisanci, ki zrastejo do 10 cm. Teh vedno lačnih prebivalcev je bilo toliko, da je voda kar zavrela, ko smo vanjo vrgli košček kruha. Pot je obšla jezero tesno ob bregu in se povzpela prek planine Na Polju in Krnskih podov na vrh Krna, 2245 m. Ker je bil to zadnji vzpon naše odprave, smo ga zmogli v predvidenem času, kljub sončni pripeki. Vrh Krna ima krvavo zgodovino. Ves je prerit s strelskimi jarki, rovi in kavernami. Sprva so vanj treskale italijanske granate. Ko pa ga je aprila 1915 zaskočila ital. vojska, so ga začeli obdelovati avstrijski topovi. Krn in Rdeči rob sta bila prizorišče najsrditejših bojev