Strunjan je poznan po solinah, ki so nastale že v 13. stoletju. Poleg solin je vreden ogleda tudi Naravni rezervat Strunjan, ki je del Krajinskega parka Strunjan. Zavarovan je z Odlokom občin Izola in Piran o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan (Primorske novice, uradna objava 3/90, 5/90). Obsega 4 km dolgo severno obalo Strunjanskega polotoka med Simonovim in Strunjanskim zalivom ter pripadajoči 200-metrski pas obalnega morja. Naravni rezervat Strunjan ima površino 160 ha, kjer izstopajo prepadne stene klifa, visoke do 80 m, zgrajene iz mehkih flišnih plasti, ki jih morje, veter in dež z lahkoto neprestano spreminjajo. Za Strunjanski klif je znano, da je največja znana obmorska flišna stena ob vsej jadranski obali.Vrnimo se h geološki zgradbi. Fliš je sedimentna kamenina iz eocena, v kateri se izmenoma ponavljajo plasti peščenjaka, laporja in karbonatnega turbidita. Omeniti velja, da se bo zaradi erozije obale in s tem prodiranja morja v notranjost višina klifa še povečala vse do vrha rta Ronek, ki je visok 116 m. Posledica tega so zanimivi geološki in geomorfološki pojavi, kot so spodmoli, mikrotektonski prelomi, nalomljeni skalni bloki, gube ter poševne plasti peščenjaka, ki se iztekajo v morje in ponekod ustvarjajo pravi pravcati naravni tlak neposredno na meji med morjem in kopnim. Še posebno izraziti so ti pojavi na posameznih rtih (rt Strunjan), zanimiva je tudi prodnata terasa, ki je ponekod široka do 7 m (Mesečev zaliv). Na zavarovanem območju uspeva predvsem submediteranska združba črnega gabra in puhastega hrasta. V njej se pojavlja tudi rumeno cvetoča brnistra in trstikovec ali »kanela«. Botanično zelo zanimivo je območje nad rtom Ronek, ki je edino slovensko rastišče dveh značilnih predstavnikov sredozemske makije – mirta in jagodičnica. Obe rastlini tu dosegata severno mejo svojega rastja.