V lepem vremenu se pokaže priložnost, da človek pobegne od nedeljskega hrupa pri Koči Grego; pa ne takoj nazaj k avtu na planini Zajzera. Pokaže se priložnost, da preizkusi moč svojih nog in srca globlje pod goro, v Krnici pod skalnimi stolpi in razi, s katerimi Montaž razklada svojo bogato okamnelo draperijo; da se k avtu vrne daleč naokoli, najprej z rahlim vzponom k Bivaku Stuparich, ki pod melišči pač ni postavljen za blagor in odžejanje planincem, ampak za prenočevanje in pribežališče alpinistom, ki že več kot stoletje štrikajo in parajo svoje junaške legende v prepadnih stenah Poliškega Špika; in šele od bivaka dol s spustom na zajzersko planino. Svet tu postaja gol, divje kamnit; kraj in čas sta, da se človek zazre tudi pod noge, nekaj metrov okoli sebe, v zibko prečudovite julijske flore, in se preda radodarnosti rož. Nežni cvetni listi izpovedujejo svojo kratko radost življenja in lepote; kako trepetavi v vetru doživljajo višino. Neverjetno je cvetenje zvončnic v špranjah in razpokah: dobiš občutek, da razumeš vse, čeprav se sokratovsko spomniš, da ne veš ničesar; občutiš le svoje telo. Nekoliko težje je poznati vse vrste, zato je dobro prinesti v nahrbtniku kakšen priročnik o alpskih rastlinah nad gozdno mejo. Rože ti kimajo in razpirajo svoja usta kakor mladiči v prepolnih gnezdih: encijani, popkorese, zlatice, kamnokreči, slanozori, maki, sleči, petoprstniki, križnice, modronščice ... V pripeki oznanjajo sonce, v megli in nevihti se zapirajo, da bi še živele; kot da so podobne ljudem. V tišini se rojeva in umira nešteto naših skupnih življenj. Gorski ptiči vzplahutavajo in odletavajo v tišino. Gamsi tekajo po skalnih policah v svoji osupljivi tehniki ravnotežja in oprijema, zbujajoči človeku skomine, kje bi si še utegnil utreti novo pot. Naša zasoplost krade tišini košček za koščkom. Vsi smo okruški tišine, ki nas znova in znova zagrinja. Kako zdravo je začutiti, da si le neznatna sled v trajanju stvari.