Izlet na Hleviško planino smo zaradi slabe vremenske napovedi prestavili za en teden, kar se je izkazala kot pravilna odločitev, saj je že prihod v Idrijo kazal na sončen dan. Z avtobusne postaje nas je 47 planincev krenilo po glavnem mestnem trgu, ki je po svoji urejenosti lahko zgled za mnoga sorodna mestna središča. A časa za ogled ni bilo veliko, saj smo kmalu zagrizli kolena v strmino. Po prečkanju sankaške proge se je pot spremenila v prijazno gozdno stezico, ki se je končala na makadamski cesti malo pod Kočo na Hleviški planini. Kočo so idrijski planinci pred kratkim prenovili in nam je s svojo domačnostjo nudila prijetno zavetišče, čeprav se nas je večina odločila, da se prepustimo toplim žarkom jutranjega sonca, ki se je že dvigalo iznad sosednjih hribov. Po četrt ure nadaljevanja smo prispeli na vrh Hleviške planine, od koder se je odprl pogled na pobočja in vrhove Trnovskega gozda. Spomladanskim vonjavam se je pridružil slastni duh po domači klobasi, ki jo je Zvonko dobrodušno delil med pohodniki, tako da je bilo vrh na koncu kar težko zapustiti. Po grebenskem prečenju smo prišli do ceste, kjer sta nas pričakala avtobusa in nas popeljala mimo Planine do Žgevca. Od tod smo opravili lažji vzpon na najvišji vrh izleta 1148 metrov visoki Hudournik. Z njega padajo prepadne stene v dolino med Dolenjo Trebušo in Gorenjo Kanomljo. Bližnji vrhovi so bili obdanih z vencem zasneženega visokogorja, v katerem je v vsej svoji mogočnosti kraljeval Triglav. Pri vrnitvi smo si ogledali pokopališče iz druge svetovne vojne, na katerem počiva 305 padlih borcev. Sledil je osvežilni postanek na Planini, kjer smo si lahko ogledali tudi mali živalski vrt domačih živali. Gosi, race, kozi, kure in domišljavi pav so bili prijetna popestritev centra Vojskega. Dobre volje so začeli s spustom, ki nas je skozi strmi gozd popeljal do Kanomeljskih klavž. Te so obnovljene in danes služijo za pridobivanje elektrike. Videti so kot velik jez. Pred njega so v starih časih gozdarji zlagali posekano drevje. Ko so bile skladovnice polne, so odprli zapornice in deroča voda je les odnesla v dolino, kjer so ga s posebnimi grabljami polovili. Po ogledu te znamenitosti nas je čakal še kratek odsek makadamske ceste na koncu katere sta nas čakala avtobusa in nas popeljala proti domu.