No, sama pričakovanja od celotnih nekomentiranih in nemoderiranih televizijskih prenosov sej državnega zbora so, če je opozicija iskrena, veliko slepilo. V podobi in sliki, ki bi jo potencialni gledalci dobili iz dvorane državnega zbora, se ne skriva nobena velika, prikrita skrivnost, ki lahko dvigne opozicijo iz sedanjega močvirja. Kaj za opozicijo koristnega bi lahko pridobil potencialni gledalec, razen da bi videl, kdo si med zasedanjem zdolgočaseno vrta po nosu, kdo se igra z mobitelom, kdo bere časopis in predvsem kdo vse manjka v dvorani, v kateri je ob rutinskih zasedanjih včasih peščica poslancev, ni jasno. Menda ne mislijo, da bi gledalci na podlagi prenosov rutinskih zasedanj ugotovili, da ima opozicija dejansko in v nasprotju s tendencioznimi novinarskimi poročili rešitve za probleme te države in družbe, ki kar čakajo na svojo priliko in udejanjenje. Pričakovanje, da bi ljudje pokazali omembe vreden interes za rutinske seje (izredne in druge zanimive seje, je televizija tako ali tako praviloma pokrivala), podcenjuje njihovo inteligentnost in precenjuje njihov interes za politiko. Prav zato je znani ameriški volilni strateg Rob Engle opozoril, naj se politiki ne slepijo o tem, da so povprečni volivci politični džankiji in informacijska elita. In ravno to je druga velika zmota in samoprevara. Večinski del javnosti ne spremlja rutinskega dogajanja v parlamentu: ne zato ker ne bi imeli možnosti, ampak ker jih to ne zanima.