Še mnogo bolj nerazvidna, a nič manj intenzivna, politizacija se dogaja znotraj samega novinarskega kolektiva. Pred kratkim smo člani sveta RTV dobili v roke zanikrn, a vendarle čitljiv prevod navodil BBC za produkcijo televizijskih programov. Britanskim javnim novinarjem je izražanje osebnih mnenj o aktualnih dogodkih ali javnih zadevah izrecno prepovedano, v informacijo lahko posežejo le s profesionalno presojo. Kot litanije se skozi ves priročnik ponavlja: novinarjeva naloga je pošteno prikazovati in soočati različna mnenja, brez neprijaznega ali čustvenega navezovanja na eno stran v sporu, izražanja naklonjenosti z zviševanjem ali zniževanjem glasu ali nemarnim govorjenjem... Novica mora gledalcem ponuditi z informacijami bogat prikaz nekega dogodka, ki jim bo omogočil, da o njem oblikujejo lastno stališče. Skratka, britanski javni služabnik v elektronskem mediju se mora odpovedati dobršnemu kosu običajne novinarske svobode, kajti programski delavci si morajo zapomniti, da so manjšina, toda z zavidanja vrednim vplivom. Koliko tovrstne samodiscipline ste opazili na naši nacionalki, ki sicer še nima nikakršnih pisnih navodil tega tipa? Od najbolj izprijenega primera televizijske pristranskosti, ob odstavitvi Janše z mesta obrambnega ministrako so se menda malo preveč veselo razpoloženi montažerji zabavali z miksanjem prenosa seje parlamenta in hrupa z ulice, ki so ga zganjali Janševi privrženci, nekateri novinarji pa so se ukvarjali s shuttle diplomacijo med vodstvom parlamenta in demonstrantije minilo že nekaj let, a spremenilo se ni dosti. Ko zagledaš prikupni novinarjev obraz na zaslonu, že veš, v katero politično smer bo šlo današnje prikazovanje dogodkov. Nekateri brez sramu uporabljajo kot objektivne označbe značilne strankarske ideologeme, razsojajo o stvareh, ki so še predmet vroče politične debate, čustveno navezovanje, dvigovanje in spuščanje glasu, nemaren jezik so prej pravilo kot izjema. Oddaja Utrip pa je sploh znamenit primer nebrzdanega osebnega opredeljevanja do političnih dogodkov, skozi nepošteno formo na videz nevtralnega kolaža dogodkov, ki so se že zgodili in jih vsi poznamo.