»Na ulicah Berlina so me ljudje označevali za homoseksualca, me zmerjali z zvodnikom, ko pa me je nekdo na tramvaju, spremljala me je mama, označil za transvestita, nisem nikoli več oblekla krila,« je dejala Heidi, vendar modrih tablet vseeno ni prenehala uživati. »Ne, ker mi je šlo na treningih in tekmovanjih dobro. A šele pozneje sem razumela, zakaj so moja razpoloženja divje nihala, zakaj so si bile depresija, agresija in evforija ves čas tako blizu, zakaj sem nekoč brez zadržka udarila poklicnega boksarja in zakaj me je uslužbenec na letališču na Dunaju usmeril na moško in ne na žensko stranišče. Celo zdravnik, na katerega sem se obrnila, da bi dokončno zamenjala spol, me je vprašal, ali se torej želim iz moškega spremeniti v žensko.«