Veliko ljudi se je, na moje presenečenje, obrnilo name, češ, prebral sem tvojo kolumno, bila mi je všeč in peščica drugih, ki so mi »spravno« svetovali, da naj bi to počel drugače, da se sicer strinjajo z napisanim, jih pa moti to in ono. Kakšnega hudega pretresa v to ali ono stran ni bilo, kar sem tudi pričakoval. Nekateri pač bolj vidijo nesrečno sliko nad člankom, kot vsebino. Kaj to pomeni? Praktično nič, nekaj takšnega kot sol v morje. Pred časom sem prebiral komentar Francija Božiča o stanju v slovenskem nogometu. O odmevih na svoje pisarije je ugotavljal podobno kot sam občutim pri svojih - površnost pri dojemanju bistva napisanega; je pač potrebno vzeti v obzir dejstvo, da se časopis bere površno. Ampak ne prezrite, da sem v nekam članku zapisal, da bomo doživeli involucijsko melanholijo ob sprejemu v EU in Nato. Napovedal sem strahovito propagando za vstop v Nato, ki se že pričenja (kar niti ni posebno lucidno). Napovedal sem, to se bo zgodilo v naslednjih letih, da bodo imeli korist od tega tisti, ki so že zdaj siti, in ne drugi. Tudi to ni lucidno, bo pa stvar zgodovinskega spomina. Skozi metaforičen jezik sem pisal o tem, da naše okolje potrebuje neko novo strategijo razvoja, katere metafora in ne zgolj metafora je hmeljarsko-pivovarniški muzej. Ko bomo v EU, vam zagotavljam, da boste na ulicah naših mest in vasi pospešeno preverjali svoje znanje tujih jezikov. Naenkrat boste v vlogi, ko boste morali v spomin priklicati kapacitete, ki jih premore naše mesto ali vaš kraj. Pokazati jim boste morali nekaj in prepričan sem, da vam takrat ne bo več koristil koš opravičil za to, da nekaj, kar bi moralo biti tako, kot naj bi bilo, ni tako. Ko vas bodo vprašali, kaj naj gredo pogledat, jih ne bo zanimala zgodba o tem, zakaj na gradu človek ne more popiti kave, zakaj v mestu ni omembe vredne gostilne, zakaj se lahko na Glavnem trgu (kako se to sliši pomembno) sprehodiš zgolj med zanemarjenimi koriti in golobjim drekom, zakaj na Trgu celjskih knezov še zmeraj prebiva duh provincializma, ki svojo odurno, kmetavzarsko turboestetiko še zmeraj ohranja na račun lastnega narcizma, z domnevno oblastniško močjo, v kateri ne vidim nič drugega kot libidni problem. Naravnost naslavljam neznanemu naslovniku: očistite že tisti kvazibožični svinjak s Korpnikovih biserov in prenehajte blatiti, če ste že ustvarjalno jalovi! Račun za čiščenje naj plača osebno tisti, ki je to nesnago nalepil na artefakte! Mesto naj ureja tisti, ki to zna! To ni stvar tisočev osebnih okusov, pač pa stvar stroke. Morda bi trg olepšal tisti, ki je obrezal drevesa ob gimnazijskem igrišču. Prvič sem namreč videl, da so drevesa obrezana v skladu z naravno rastjo drevja. V njih zaslutiš krajino in spoštljiv odnos do mestnega izgleda, za razliko od kastriranih drevoredov po mestu, ki so jih očitno predhodno obrezovali mizarji, ki bi bili po svojem strokovnem znanju primerni za izdelavo miz v pivnici ob hmeljarsko-pivovarniškem muzeju, za katerega meni Kato, da bi ga zgradili v Noriku.