Na Konjiški gori je približno 2500 hektarjev prekritih z gozdom. Od drevesnih vrst prevladuje bukev, dosti je gorskega javorja, pa tudi čisto primorsko vrsto, hrast puhovec, je tu mogoče najti. »Pogrešamo edino jelko. Po drugi svetovni vojni je predstavljala polovico vsega gozda na Konjiški gori, danes jo je le še 10 odstotkov. Glavni razlog je onesnaževanje ozračja, na katerega je jelka precej občutljiva. Sicer pa je to drevesna vrsta, ki izredno dobro prenaša senco.« To pomeni, da ostajajo mlade jelke pod krošnjami drugih dreves zelo dolgo žive in se ob sprostitvi lepo razrastejo. »Poskušamo tudi z umetnim vnašanjem, s sadnjo, a se ne obnese,« razloži Niko Laznik. V Konjiški gori je tudi precej bresta, a ne doseže velikih dimenzij zaradi bolezni. »Izredno ohranjena je na tem območju tisa, ki je tudi edina zaščitena drevesna vrsta. Raste že tik nad Dvorcem Trebnik, ob gozdni učni poti in v smeri proti priljubljeni razgledni točki, Skali. Vnešena je bila umetno, a se sama pomlajuje. Je izredno senčno vzdržna vrsta in dočaka presenetljivo starost,« poudari.