Urejena trideset-in-nekaj-letnica pride domov. Pred vrati jo premeri mala videokamera, povezana z osrednjim hišnim računalnikom, ter ugotovi, da je na seznamu tistih, ki jim lahko odpre vrata. Vstopi, reče »prižgi luč« in hodnik se razsvetli. V dnevni sobi televizorju ukaže, naj se vklopi in začne predvajati popoldanska poročila, ki jih je pred tem samodejno posnel. Preden je pametni televizor predvajal poročila, je na zaslonu prikazal še sporočilo, da je na disku posnetih pet oddaj, ki jim je danes potekel vnaprej nastavljeni rok trajanja, in vprašal, kaj naj naredi z njimi. »Briši,«, mu ukaže, kajti na seznamu ni bilo nič takšnega, kar bi bilo vredno ogleda. V kotu zaslona je utripalo še obvestilo, da jo čakajo tri3 pomembna in 22 manj pomembnih e-sporočil. »Pokaži pomembna,«, mu reče, in že kmalu ugotovi, da pravzaprav niso tako zelo pomembna. Mož bo že spet pozno prišel iz službe, mlajša hčerka pa je šla na obisk k prijateljici. V roke vzame žepni računalnik in ukaže kadi, naj čez 20 minut pripravi kopel, vodo pa ogreje na 380. S kosilom se bo ukvarjala pozkasneje.