Ko se pogovarjava in ko me budno gleda v oči, prekine pogovor. Skoči na kosilo. In se vrne. Po stopnicah stopa navzgor, jaz ga premerim z očmi. Izstrelim: »Za visoke košarkarje pa je res problem, ker smo punce precej manjše. Že poljubljat se je težko ... Koliko je bila visoka tvoja najmanjša punca?« »Ja, lahko je krizno. Najmanjša?« Premišljuje. Podžgem ga, da je še večji problem to, če jih ima človek za cel kombi - ker se potem ne spomni. »Za cel kombi jih pa že nisem imel. Kje pa! Nisem jih menjal. Vesno sem spoznal zgodaj, pri osemnajstih.« Poročila sta se na Ljubljanskem gradu, lani, v sredo, ob devetih zjutraj, brez svatov, na hitro. Na hitro se želi tudi obriti, saj je britje zanj prava muka pa še občutljivo kožo ima. »Peče me, zato sem včasih raje kar zaraščen, čeprav sem potem kot kakšen dedek. Sploh pa nimam prave brade - imam tako ali tako le puh,« z glasnim smehom obrazloži stanje. Kriza je tudi glede tehničnih zadev. »Tako sem netalentiran, da je že kar zaskrbljujoče. Bolj sem spreten pri fizičnih opravilih, se pravi, kadar je treba kaj premakniti z močjo, ne da bi bilo treba pri tem veliko razmišljati. Vesna je tista, ki se pri nas ukvarja s tehniko. Ona vedno nastavi kanale na televiziji, video, vse. Kosilnico popraviti? Tega si sploh ne predstavljam. Jaz znam samo vklopiti in izklopiti televizijo, haha.« Upa, da bo pri Tarini vzgoji bolj uspešen. In kaj jo bo naučil glede fantov? Bi jo raje poslal kar v samostan? »Haha, v samostan je ravno ne bom poslal ... Upam predvsem, da me bo poslušala. Povedal ji bom, kakšni so fantje, kakšnih se je treba paziti ...« Športnikov, ali ne? »Haha ... Ja, kakor katerih,« se izmuzne. Dobro pa se je izmazal tudi na koncu. V osnovni šoli je treniral atletiko, med drugim je skakal tudi v daljino. Človek, ki dobro skače v daljino, bi znal verjetno dobro skočiti tudi čez plot ... mu omenim. Sledi sproščen smeh in priznanje: »Bil sem katastrofalen skakalec. Zato sem raje metal disk, haha.«