Po zvočni kopeli lahko vsakdo zastavlja vprašanja oziroma spregovori o svojih izkušnjah. Udeležencem skušam pomagati, da bi bolje razumeli lastna doživetja. Veliko doživetij med kopelmi je zelo podobnih, čeprav o njih govorijo ljudje, ki se ne poznajo in prej o gongu niso vedeli prav nič. Gong nekako staplja meje, ki si jih je postavil človek (ki so mu bile privzgojene) v procesu socializacije. Govorim o mejah med različnimi vidiki človekovega bivanja, med materialnim in duhovnim, vidnim in "nevidnim". To je zame proces spoznavanje človeške (pravzaprav lastne) duše, ki se najbrž nikoli ne bo končal. O tovrstnih izkušnjah tudi ni dobro govoriti, saj zelo hitro sprožijo pričakovanja, ki utegnejo pozneje, med zvočno kopeljo, posameznika nekako "zapreti". Na kopeli večinoma prihajajo ženske, po mojih izkušnjah zato, ker ste ženske bolj senzibilne in tenkočutne od moških, kar je v vsakdanjem življenju premalo spoštovano in upoštevano. Moški stremimo k ohranjanju nenehnega nadzora − tako navzven, v odnosih, kot v notranjosti, na čustveni in duševni ravni. Zato živimo krajši čas, večina samomorilcev je moških in tako naprej. Gong vsekakor pomeni odlično priložnost, da tudi moški sežemo "onkraj" zavednega, da iskreno pogledamo vase … Splošni vtis je, da se po zvočni kopeli vsakdo počuti izredno lahkotno, umirjeno in sveže oziroma ima občutek "napolnjenih baterij". Naj poudarim: karkoli − na telesni, duševni ali duhovni ravni − se nam zgodi med zvočno kopeljo, smo to mi, naši miselni vzorci, naša čustvovanja in tako naprej. Gong je samo nekakšno zrcalo, ki lahko pokaže pravi odsev.