Španec Carlos Sainz, imenovan tudi El Matador, je pri Volkswagnovi ekipi prava zvezda. Dvakratni svetovni prvak v reliju, čeprav že davnega leta 1990 in 1992, je na hitrejših madžarskih peščenih stezah in zavitih romunskih kolovozih izkoristil svoje bogato znanje in le za dobri dve minuti premagal kralja afriškega Dakarja, Stephana Peterhansla (Mitsubishi). Očitno je moral ASO organizirati reli na drugi celini, da je Volkswagnova ekipa končno premagala Mitsubishijevo armado, ki ima na peščenem Dakarju neprimerno več izkušenj. Še pred začetkom zadnje etape je imel Sainz le 18 sekund prednosti, nato pa je zadnji dan Peterhansel naredil navigacijsko napako ter celo enkrat zdrsnil s ceste, zato je zmaga zasluženo odšla v roke izkušenemu Sainzu. A tudi njegova dirka ni bila brez težav. Pri Volkswagnu so se ukvarjali s problematičnimi menjalniki, poleg tega pa je Sainz v žaru boja povozil sovoznika Mitsubishijeve posadke. Japonec Hiroši Masuoka je na tretjem HP prebil gumo na svojem Mitsubishiju Pajeru, s sovoznikom Francozom Pascalom Maimonom sta jo poskušala zamenjati na nepreglednem delu proge, takrat pa je izza ovinka priletel Sainz. Španskemu vozniku se ni uspelo takoj umakniti nepričakovani oviri, in tako je nehote povozil nogo nesrečnega Francoza. Japonec in Francoz sta nato končala delo, odpeljala tisti dan dirko do konca, vendar pa je Maimon pozneje moral v bolnišnico, saj so bile bolečine prehude. Rezultat? Zlomljen gleženj. No, če se iz nesreče celo malce pošalimo, lahko rečemo, da Sainz res ne izbira načinov, kako se znebiti tekmecev! Zanimivo je, da so tako pri Volkswagnovi kot pri Mitsubishijevi ekipi stavili na turbodizelske motorje. Pod karoserijo modrih se skriva 2,5-litrski motor TDI z 280 'konji', moč pa se prek sekvenčnega menjalnika prenaša na vsa štiri kolesa. Pri Mitsubishiju so še v fazi menjave bencinskih dirkalnikov s turbodizelskimi, saj bodo sčasoma štirilitrske (188 kW/255 KM, 412 Nm) bencinske agregate povsem zamenjali s trilitrskimi turbodizli (190 kW/260 KM, 650 Nm). So pa bencinski bratje (predvsem BMW-ji!) veliko glasnejši in zato atraktivnejši, kar zadeva dirkaški zvok motorja, saj turbodizlov sploh ni slišati. Tako Touaregi kot Pajeroti in BMW-jevi X5 imajo seveda štirikolesne pogone, najbolj zanimiva med tistimi z dvokolesnim pogonom pa je prav gotovo ameriška ekipa s Hummerji. To so tipični Američani: glasni, veseli in tudi precej nori. Robby Gordon, glavna zvezda te ekipe, je vedno v prvi vrsti, ko je treba kaj ušpičiti. Nekdanji voznik prvenstva NASCAR in udeleženec dirke Indianapolis 500 je že pravi maček terenske vožnje in tudi njegov Hummer je narejen samo za vztrajnostne relije. Seveda so se tudi serije Dakar Američani lotili po svoje: s pretiravanjem. Dva Hummerja, ki sta se sončila v Budimpešti pred začetkom dirke, sta bila ena glavnih zanimivosti. Kako tudi ne, saj ju lahko opišemo le s presežniki. Enojno vzmetenje (skorajda vsi drugi imajo dva ločena sistema) temelji na tako veliki vijačni vzmeti, da malce bolj suho stegno odraslega moškega izgubi dvoboj pri debelini, širina in debelina kolesnih vodil pa se verjetno merita v metrih, in ne v centimetrih, kot je to v navadi pri navadnih (tudi dirkalnih) avtomobilih. Zato tudi ni čudno, da se pod karoserijo iz umetnih vlaken skriva sedemlitrski V8, ki se oglaša zelo zamolklo. Vsekakor verjamemo njihovim trditvam, da bi glas osemvaljnika prišel bolj do izraza, če FIA ne bi tako omejevala hrupa. Zanimivo ekipo je imel tudi Opel (GM), saj sta z modeloma Antare nastopila izkušen Madžar Balazs Szalay in naš dobri znanec iz slovenskih in hrvaških relijev Daniel Šaškin. Madžar, ki ima že dolgoletne izkušnje z vztrajnostnih relijev, je lahko razpolagal s kar 395 'konji', ki jih je omogočal motor V8 s sedmimi litri gibne prostornine, medtem ko se je novinec na takih prireditvah Hrvat Šaškin moral zadovoljiti z motorjem V6. Presenetila sta oba, čeprav končni rezultati tega ne potrjujejo.