Če se strinjamo, da je terorizem metoda, potem je treba najti akterje vojne, pa najsi bo ta uvodoma omenjena nizkointenzivna ali, vsaj na Bližnjem vzhodu, že kar prava. Na eni strani so zagotovo ZDA in bolj ali manj zvesti zahodni zavezniki, druga stran pa je, kot rečeno, zamegljena s teroristično terminologijo. Če so se vojne med kronanimi glavami končale s francosko revolucijo, med nacijami s prvo svetovno vojno ter ideologijami po zlomih fašizma in nacizma med drugo svetovno vojno in komunizma s koncem hladne vojne, ali smo se zdaj dejansko znašli sredi tistega, kar je v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja napovedoval harvardski profesor Samuel P. Huntington v svojem Spopadu civilizacij? Glede na to, da so se po Williamu Lindu končale zahodne državljanske vojne in da je vojna proti terorizmu vse bolj puhlica, se zdi danes Huntingtonova definicija konfliktov 21. stoletja še bolj realna kot ob njenem nastanku pred desetimi leti, ko se je poblokovsko razsulo šele začenjalo preoblikovati v globalizacijski kaos. Njegova hipoteza je namreč bila, da glavni vzrok prihodnjih konfliktov ne bo primarno ideološki ali primarno ekonomski. Človeštvo se bo razklalo na kulturni ločnici in čeprav bodo države ostajale najmočnejši igralci v svetovnem dogajanju, se bodo temeljni konflikti v globalni politiki sprožali med nacijami kot nosilkami različnih civilizacijskih vrednot. Prelomnica med civilizacijami bo frontna linija prihodnjih vojn, je sporočal Huntington.