S prvo se je hotel izmakniti zanj neprijetnemu "britanskemu argumentu". Takole je zapisal: "V pravu, še zlasti, če gre za krucialno reč, kot je prelom s tradicijo, pa bi v primeru, ki nima jasne zakonske opore, pričakovali analogijo, ki je podprta z več kot eno samo potezo podrobnosti." Pomeni: če bi pri nas (kjer zakon za to ne daje izrecne opore) hoteli prelomiti s tradicijo, da zoper odločbe US ni pravnega sredstva, bi morali za to najti močnejšo analogijo kot je samo britanski primer. Če to Nežmahovo "logiko" prenesemo na sam britanski primer (kjer ne zakon ne common-law prav tako nista dajala opore za prelom s tradicijo - ta tradicija pa je bila pri njih celo večstoletna, ne le sedemletna kot pri nas), potem že tam tradicije sploh ne bi bili smeli prelomiti. A ker Nežmahovih del ne poznajo, naj jim bo greh odpuščen. A kako bi bil Nežmah šele hud, če bi vedel, s kako preprosto "kmečko logiko" ali "zdravo pametjo" (učeno: common sense) so britanski pravni lordi utemeljili ta prelom s stoletno tradicijo: "V načelu lordska zbornica - kot zadnje apelacijsko sodišče - mora imeti pristojnost popraviti vsako krivico, povzročeno s prejšnjo odločitvijo te zbornice. Ne obstaja nikakršna relevantna zakonska omejitev pristojnosti zbornice v tem pogledu in zato njena inherentna jurisdikcija ostaja neomejena." Krivice je treba popraviti - in pika. Če nad nami ni nikogar več, ki bi to mogel, moramo pač mi. Pa čeprav se v vseh stoletjih najbogatejše pravne zgodovine na svetu do leta 1998 kaj takega še nikoli ni zgodilo. Da sprejmeš tako zgodovinsko odločitev, moraš seveda imeti v glavi in v srcu kaj več od tistih, ki hočejo imeti tudi v takih izjemnih primerih ("enkrat na sto let") vse natančno in izrecno predvideno v zakonu - drugače pa raje pustijo v veljavi še tako škandalozno odločbo ali še tako veliko krivico.