Proti predmestju so se valile dolge kolone avtomobilov in Franklin, ki ga je počasna vožnja uspavala, je zavil na hitrejši vozni pas. Ko je pospešil s šestdesetih kilometrov na uro na osemdeset, se je iz njegovih gum zaslišal cvileč, ušesa parajoč zvok in podvozje avtomobila se je začelo tresti. Cestne površine so bile namreč prekrite z mrežo drobcenih, gumijastih izrastkov, ki so bili na hitrejših voznih pasovih vse bolj razmaknjeni. Takšna cestna podlaga naj bi pripomogla k vestnejšemu upoštevanju hitrostnih omejitev na posameznih pasovih, saj je ob hitrostih šestdeset, osemdeset, sto in stodvajset kilometrov na uro prihajalo do resonance med podlago in avtomobilskimi gumami. Vožnja z neprimerno hitrostjo, pa čeprav le nekaj trenutkov, je bila živčno izredno utrujajoča, poleg tega pa je tako na avtomobilu kot na gumah kmalu prišlo do škode. Ko so se izrastki obrabili, so jih zamenjali z novimi, z nekoliko drugačnim vzorcem, ki se je ujemal s profilom na najnovejših gumah. Redna menjava gum je tako postala nujna, kar je konec koncev samo povečevalo varnost in učinkovitost avtocest. Seveda so tako več zaslužili tudi proizvajalci avtomobilov in gum. Večina avtomobilov, ki so bili starejši od pol leta, je zaradi nenehnega tresenja kmalu dobesedno razpadla, na kar so ljudje gledali z odobravanjem. Hitrejša menjava avtomobilov je pomenila nižjo ceno novih avtomobilov, pogostejše izboljšave posameznih modelov, pa še s cest so spravili stara in nevarna vozila.