Ko sva si ravno ogledovala eno izmed mošej v Shirazu, sta do naju pristopili dve dekleti, ki ju je zanimalo ali sva poročena ali sva le fant in dekle. Prvič se nisva zlagala, da sva poročena. Punci sta bili navdušeni in sta naju povabili v čajnico na čaj in sladoled. Neda, ki je bila stara 18 let, se je ponudila, da bi nama razkazala Shiraz. Zase je rekla, da lahko dobi vse, kar hoče, kar nama je s svojo odločnostjo tudi dokazala. Spravila naju je v mošejo, v katero nemuslimani ne smemo. Obe sva se morali ogrniti v čador, preden smo vstopili na notranje dvorišče. Kot vse druge je bila tudi ta mošeja deljena ne dva dela – za moške in ženske. Na sredini je bila grobnica, katere so se verniki dotikali in jo objokovali. Stebri, strop in stene so bili prekriti z mozaiki iz barvnih stekelc. S stropa so viseli kristalni lestenci. To je bila najlepša mošeja, kar sva jih videla.