Mesto Boland, s pet tisoč prebivalci, ustanovljeno leta 1781, je bilo tako tipična majhna skupnost Nove Anglije, da je bilo videti skoraj kot hollywoodska kulisa. Vzdolž glavne dvopasovnice z javorovim drevoredom so stale tri stare cerkve z zvoniki, majhna restavracija, trgovina z živili, železnina, policijska postaja in mestne pisarne, ki so si delile isto staro zgradbo z rdečimi opekami, kmetijska zadruga, dve bencinski črpalki in banka. V mestnem poslovnem območju ni bila postavljena niti ena nova zgradba, odkar sem leta 1967 odšel na univerzo, in samo velik temeljni kamen je ostal, sedaj že skoraj prekrit s travo in grmičevjem, od požara, ki je pred leti popolnoma uničil javno knjižnico, včasih moje najljubše zatočišče. Ta prostorna zgradba v georgijskem stilu je bila postavljena kot velikodušna zapuščina enega najuspešnejših prebivalcev Bolanda, industrijalca in polkovnika Jamesa Pagea. Njegovo darilo mestu je vključevalo tudi denarna sredstva za zapolnitev knjižnih polic. Niti med gradnjo niti kasneje, ko je služila prebivalcem Bolanda, ni, na žalost, nihče od mestnih veljakov pomislil, da bi zavarovali najlepšo občinsko zgradbo, mestece pa po požaru, kljub nekaj poskusom, nikoli ni zmoglo zbrati dovolj denarja za ponovno izgradnjo. Na drugi strani ruševin je bil park, ki so ga v vrstah obkrožale klopi, na severni strani pa je bil postavljen glasbeni paviljon z novim svetlomodrim premazom.