France Bernik je o knjigi spregovoril z vidika lastnih estetskih in življenjskih izkušenj, pa tudi vtisa, ko si je kapelo marca lani ogledal. Takrat je v svoj dnevnik zapisal, »da smo se vsi, ne samo jaz, znašli v davni preteklosti judovsko-krščanskega sveta in sveta Nove zaveze. Doživetje veličastne zgodovine predkrščanstva in krščanstva nas je prevzelo, presunilo, pretreslo.« Po njegovem prepričanju je Kapela Odrešenikove matere v Vatikanu za Slovence prestižnega pomena. V samem središču krščanstva stoji slovenska sakralna mojstrovina kot slavospev upanju in lepoti evangelija. Iz analize mozaikov pa je dr. Bernik izluščil več temeljnih sporočil: prvo in osrednje je cerkveno teološko, drugo je evangelijsko duhovno, tretje pa je estetsko umetniško. Rupnik ni povsem prekinil s tradicijo evropskega sakralnega slikarstva, vendar se od nje trga in jo dopolnjuje z inovativnimi dosežki 20. stoletja. Za Rupnika je značilno, da svojo simbolistično estetiko opira izključno na vzhodne avtorje, predvsem na ruskega pesnika simbolista Ivanova in predhodnika ruskega simbolizma, pesnika Solovjova. Posebno razlago pa je dr. Bernik ponudil v luči Heglove triade, kot jo je razbral v Rupnikovih mozaikih in njegovih razmišljanjih o njih. Kjer Rupnik govori o »tretjem krščanskem obdobju«, je mogoče krščanstvo na začetku razumeti kot tezo, po razkolu med vzhodom in zahodom v 11. stoletju kot antitezo, medtem ko naj bi sodobni ekumenizem stremel za sintezo vzhodnega in zahodnega krščanstva.