GORICA (19) : Reprezentančna branilska vrsta, v katero na srečo nikoli niso posegli sosedje iz Ajdovščine, je klubo omogočila preživetje tudi v najbolj kritičnih trenutkih. To je velik kapital, kajti ob njem se je lahko uveljavilo nekaj mladih igralcev (Kokot, Puš, Panič, Budihna, Kršič...), lažje pa je bilo tudi veteranom. Goričani so odigrali nekaj solidnih tekem, z razmeroma skromnim vložkom in »kompatibilnimi« igralci pa bi lahko sestavili zelo dobro kompozicijo tudi za prihodnost. Seveda pa bi se morali otresti nekaterih zablod in posodobiti koncept igre. Sodeč po odstopu športnega direktorja Sandija Valentinčiča, ki se ni mogel izviti iz objema številnih menedžerjev (udomačili so se v prejšnjih sezonah, ko je bilo več denarja), škriplje tudi v stroki. Seveda pa tudi finančno, potem ko se je delno umaknil ugledni sponzor, katerega ambicije so menda usmerjene le v prihodnost goriškega nogometa. Goriški nogomet je vsekakor na razpotju, v klubu pa bi morali zasnovati dolgoročni koncept, saj so v zadnjem času ob tekmovalni krizi dosegli viden napredek v zvezi z objekti, ki zdaj pač omogočajo načrtno delo. In prekiniti s tradicijo nakupov »zvezd«, ki ne morejo teči in niso v vseh pogledih pozitivni zgled za novi val domačih igralcev. Odlašanje bi bilo lahko krizo le podaljšalo v prihodnost, veliko časa in denarja pa so Goričani zapravili že v zadnjih letih. Vedeti morajo, da so stik obdržali le zaradi vse skromnejše konkurence tekmecev in ne toliko zaradi lastnih zaslug.