vnukom v veselje pripovedujejo prijetne bajke:4 »No, ali ne pričakujeva, da na področju besed lógoi obstaja neka druga veščina, s katero je mogoče mladeniče, ki stojijo še daleč od resnice stvari, skozi ušesa začarati z besedami, namreč s tem, da se jim kažejo govorjene podobe vseh reči, tako da se ustvari videz, da je to, kar se govori, resnično, in da je govorec dejansko med vsemi v vseh stvareh najmodrejši?«5 To so precej banalni načini izključevanja, a niso brez posledic, saj podelijo tako imenovani mitologiji globoko heterogen značaj. Vendar medtem ko more Tukidid kot zgodovinar sedanjosti popolnoma neobremenjeno prekiniti s tradicijo, ker je okužena z »mitičnim«, kot temu pravi, pa je Platon zaradi narave svojega projekta tako rekoč prisiljen, da se zavzame za neverjetne pripovedi, za vsem znane zgodbe, celo za drobne govorice, ki krožijo po zemeljski polis. »Toda povej mi, Sokrat, pri Zevsu, ali ti verjameš, da je ta bajka resnična?«,6 vpraša Fajdros Sokrata. Sogovornika hodita ob reki Ilis in Fajdros se ne more odločiti za nobeno od obeh pripovedi o ugrabitvi nimfe Orejtije, ki jo je ugrabil Boreas, a Sokrat ga opozori, da je Borejev žrtvenik pravzaprav dlje proč, bolj v smeri templja v Agri. Nejeverneži imajo že dolgo svoje modrece, ki spretno tolmačijo najbolj nadnaravno in znajo »popraviti« nemogoče podobe Hipokentavrov ali za resnično narediti čudnost (atopíe) Gorgon in Pegazov. Prav gotovo se lahko kakor Sokrat odpovemo mnogim nenavadnim pripovedim in »raje verjamemo tradiciji, ki jih ohranja«.7 A nejevernost je odslej običajna. Boreas, upodobljen na žrtveniku, ki ga Atenci dobro poznajo, Boreas kot ugrabitelj Orejtije, ni