Genealogija kot nova oblika primerjanja, ki omogoča, da vizualna izkušnja potrdi pisno prakso, opredeli tudi dvoumne meje Hekatajeve modernosti: med pisnim in pripovednim, med »izdelovati pripovedi« in razgrniti tradicijo v prostoru pisave, ki je še zelo blizu zgodbam, kakršne so se širile z ustnim izročilom in kjer je mogel mnogotere različice kritično presojati samo tako, da je povedal, katera mu je ljubša glede na to, katera se mu je pač zdela v določenih okoliščinah verjetnejša. Pri Hekataju ne gre za kako odločno prekinitev s tradicijo: kdor pripoveduje po brezimnem spominu, mora tudi pričevati, da je bila nekoč pravzaprav cela Helada domovina barbarov.66 Ena od zapisanih zgodb na primer pripoveduje, kako so na ajtolskih tleh izumili vinograd zaradi etimološke sorodnosti z Vinogradnikom, ki se je rodil iz Sadilca, ki je imel za očeta Gorjana, in tako že njihova imena povedo, kaj je vsakdo delal, saj so opravila v napisani zgodbi razvrščena tako, da bi jo lahko tudi pripovedovali.67 Gre za to, da davne pripovedi izvabijo hudomušni smehljaj tistega, ki se mu pred očmi razgrne dotlej nevidno mnoštvo plemenskih pripovedi, ne da bi se lotil njihovega ločevanja na verjetne in na tiste, ki naj bi bile izmišljene ali samo razglašene za neverjetne. Kajti Hekataj ne dela razlike med svojim lastnim lógos in med vrsto mŷthos. Tako počne tudi njegov sodobnik Ksenofan, ki pa mu filozofska vednost dovoljuje, da izloči spomin drugih, kar pa ne velja za skromnega »izdelovalca pripovedi«, ki ga nič ne spodbudi, da bi prekinil s tradicijo, ki napolnjuje vse njegovo pisanje, čeprav si jo priredi po svoje. Z odločitvijo za prikriti diskurz, nekje na poti med pripovedovanjem zgodovine in njenim zapisovanjem, si je Hekataj, kot kaže, prislužil le radovednost in nezaupljivost razlagalcev. Za ene je samo