Leta 1979 so Iztok Saksida, Jure Detela in Iztok Osojnik ustanovili Podrealistično skupino, ki je skušala prekiniti s tradicijo in se med drugim usmeriti k nadrealistični metaforični alogičnosti. To je bilo obdobje zatona modernizma in prehoda k postmodernizmu, a hkrati tudi nastop najmlajše generacije petdesetih let, ki je šele iskala svoje literarne prijeme in se še najbolj navdihovala pri Šalamunu. Poleg prezgodaj umrlega Detele (tudi Iztoka Sakside žal ni več med živimi) se je kot pesnik najbolj uveljavil Iztok Osojnik, ki je rušil in zanikoval ideale visoke poezije z različnimi prijemi: posnemoval in preoblikoval je različne poetične in nepoetične vzorce, uporabljal nižji pogovorni jezik, provociral, se posmehoval in vseskozi taval na robu družbenih konvencij. Temni julij je njegova zadnja, že petnajsta pesniška zbirka. Silovite mladostne strasti so se umirile, poetiko lingvizma in ludizma pa je nadomestila postmodernistična vizija, podkrepljena s filozofskimi in svetovljanskimi nazori.