Z Marjeto sva se srečali v čakalnici ginekološke ambulante. Tiho, s povešenimi očmi, je ždela v kotu poleg mene, in medtem ko sem že vse zvedela o jajčnikih, miomih in morebitnem raku svoje leve sosede, Marjetinega glasu sploh nisem slišala; zdelo se mi je, da se še v tisti uri čakanja niti premaknila ni. "Zopet ena, ki čak a na splav," sem pomislila, in brž me je postalo sram, saj sem se zavedla, da tudi sama uvrščam ženske, ki morajo iz takšnega ali drugačnega vzroka prekiniti nosečnost, med tiste, za katere je pravzaprav normalno, da povešajo oči, saj je bila na drugi stra n i vrsta tistih, ki si tako obupno želijo otroka in morajo zaradi tega mnogo pretrpeti.