Pozicije, ki so si jih ustavoverci pridobili do leta 1879, so s prihodom Taaffejeve vlade, ki se je v parlamentu naslanjal na Slovane in nemške konservativce, ter z nastopom novega, slovenskega deželnega predsednika barona Andreja Winklerja, začeli izgubljati. V letih 1880-1882 se je začel čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke, ki je prešla v opozicijo. Za ta čas je značilno odkrito nasprotovanje Taaffejevi vladi, ki naj bi delala v škodo nemškega naroda in naj bi bila lutka v rokah Slovanov. Nezadržno se je manjšala tudi razlika, s katero so Nemci prej zmagovali na občinskih volitvah. Javno mnenje o tem, koga podpira vlada in koga je perspektivno voliti, se je dokončno prevesilo na slovensko stran. Medtem ko je bilo v prejšnjem, nemškem obdobju na dan volitev treba preganjati in iskati narodne volivce, saj so se skrivali po omarah, podstrešjih in celo bežali iz mesta, so volivci zdaj šli rade volje in brez strahu volit slovensko stranko. Prejšnji pritiski ustavovercev na volivce so uplahnili, ostalo jim je edino to, da so nemočno sramotili slovenske kandidate in prvake ter zmerjali njihove volivce s slabiči, neznačajneži in drhaljo. S Taaffejevim obdobjem se je torej končala doba, ki je bila kranjskim ustavovercem prijazna oziroma naklonjena. Parole liberalizma, razsvetljenosti, antiklerikalizma, širjenja nemške kulture, obrambe kranjstva in protislovenstva oziroma protislovanstva se niso uveljavile. Z letom 1882 je bilo povsem konec politične vloge ljubljanskega Ustavovernega društva kot - vsaj na videz - nadnacionalne stranke, ki hoče prevladati na Kranjskem. Začela se je preobrazba v nemško narodno skupnost.