Kot zaveden Slovenec je med drugo svetovno vojno pokazal svojo pokončno držo najprej kot zdravnik v mariborski bolnišnici, v letih 1944 in 1945 pa kot partizanski zdravnik 13. brigade XIV. divizije. Kakor je bil zahteven do sebe, tako je znal biti kritičen in svobodomiseln do drugih in do dogajanj v družbi. Po krivici je bil zato po vojni tudi preganjan in zaprt, kar pa njegovega duha ni uklonilo. Želja po znanju in napredku v stroki ga je 1956. leta po končani specializaciji iz interne medicine pripeljala v London na izpopolnjevanje k profesorjema F. Averyju Jonesu in Sheli Scherlock. Po vrnitvi je v bolnišnici v Celju ustanovil prvi samostojni gastroenterološki oddelek v Jugoslaviji, začel pa je tudi endoskopske preiskave želodca.