Hvala. V poslanski skupini smo se odločili, da kot poslanska skupina ne nastopimo. Vsebina te razprave, z redkimi izjemami - pri tem mislim gospoda dr. Bučarja - me skorajda prepričuje, da smo ravnali prav. S predlogom, ki so ga vložili poslanci za razrešitev predsednika Državnega zbora, pa tudi s to razpravo, smo uprizorili ne razpravo, ampak predstavo, ki najbrž ni posebej kakšen prispevek k dviganju ugleda Državnega zbora. Nas so mnogi posamezniki ob tej razpravi spraševali, kaj boste naredili zdaj, ko ste v opoziciji. Naš odgovor je bil: zaradi tega, ker smo v opoziciji, do predsednika Državnega zbora nimamo nobenega novega odnosa. Mi smo v opoziciji proti Vladi in kadar bo šlo za vprašanje Vlade in ministrov, se bomo opozicijsko obnašali; predsednik Državnega zbora je predsednik Državnega zbora s tako ali drugačno večino po volji potrebne večine poslank in poslancev in prehod v opozicijo do predsednika Državnega zbora nam ne daje nobenih obvez. In iz tega razloga nimamo nobene potrebe, da bi se opozicijsko obnašali in opozicijsko ravnali. V tej smeri dajemo tudi prav razmišljanjem, ki jih je rekel dr. Bučar. Hkrati pa moram reči, da tudi sam menim, da je vsebina predloga, pa tudi odgovori ali zagovori, ki so bili dani, da bi bila veliko bolj primerna za ugled Državnega zbora, če bi bili kdaj posamično na kolegiju, pa tudi na Državnem zboru, kadar imamo neko temo, ki govori o metodah našega dela, pripravljeni kaj več razpravljati. Takrat se nam zdi to nepomembno. Neko priložnost, ki je pa politična in nima nobene dejanske zveze z vprašanji, ki so formalno sicer napisana, pa potem poskušamo izrabiti za politične cilje, ne pa za formalno obravnavo nekega predloga. Menimo namreč, da bi bilo v zvezi z delom Državnega zbora možno kaj spregovoriti ne v zvezi, ali samo v zvezi s predsednikom, da bi o vprašanju, koliko smo dosledni ali ne v naših lastnih procedurah bilo možno kaj spregovoriti, da bi bilo prav spregovoriti tudi o tem, koliko so dovolj odločni v varovanju svoje avtoritete in v normalnem delu Državnega zbora predsedujoči. In v osnovi je mnenje v poslanski skupini, da bi morali to avtoriteto krepiti, ne pa zmanjševati, ker samo to omogoča normalno delovanje Državnega zbora. Da bi bilo prav razmišljati tudi, kako mnogokrat ravnamo poslanci, ko nam praktično ni nič neprijetno, če zavestno ravnamo mimo procedure in čakamo, ali nas bo kdo na to opozoril ali ne, pod predpostavko: saj nam kot poslancem procedure ni treba poznati, poznati jo mora samo tisti, ki neposredno vodi Državni zbor; kar po mojem tudi ni prav in nam ni v poseben ugled.