Torek, 12. maja: Stvar je torej mučna: Starmana pri Drnovšku motijo stvari, za katere ta sploh še ni imel časa, da bi jih zagrešil, medtem ko taiste grehe Peterletu velikodušno odpušča - hkrati pa je s prehodom v opozicijo razvil pretanjen občutek za proceduro, o katerem prej ni bilo ne duha ne sluha. Drugače povedano, za svoje istomišljenike zahteva več tolerantnosti in pravic, kot jih je pripravljen priznati tekmecem; ali, če to držo razvijemo do skrajnih konsekvenc, kot sebi enakopravne obravnava le tiste, ki mislijo tako kot on. Sklep je bolj grozljiv, kot se to zdi na prvi pogled: če drugačni od nas niso enakopravni z nami, jih imamo pravico obravnavati kot manjvredne; kot ljudi, ki jih smemo zatreti s silo, če nam niso pripravljeni priznati naše večvrednosti. Skratka, diktatura: nezmožnost, da bi formalizirali spoštovanje do različnosti, je zato prvi korak v latentno ali pravo državljansko vojno; priznati enakopravnost tistim, ki mislijo drugače, je ena od temeljnih predpostavk družbenega miru in parlamentarne demokracije. Izjava lorda Carringtona, da se Evropa ne bo vmešala v vojno na Balkanu, češ, tistim, ki se želijo vojskovati, je pač treba pustiti, da to počno, zato ni le cinična, ampak tudi vzgojna: demokracije ne more nihče nikomur pokloniti, njenih predpostavk se morajo ljudje naučiti sami.