Frakcijski spopadi v omenjeni stranki so tako že spopadi v samem strankarskem vrhu. V primeru obstanka v vladi bo politiko še naprej vodila zmerna krščanskodemokratska struja, ki sicer sedaj taktizira celo z odstopi, v prehodu v opozicijo pa bodo te politike zamenjali vsi tisti, ki bolj zaupajo ateistu Janši, kot verniku Peterletu. Ni mogoče prezreti niti tega, da delo cerkev večjo oporo vidi v Janši, kot v sedanjem vodstvu SKD. Stranka je v preteklosti izgubila nekaj pomembnih članov, ki so skrbeli za njen intelektualni nivo. Dr. Andrej Capuder se je na primer umaknil v Pariz, Viktor Blažič pa je celo izstopil iz nje. Tudi vodilni slovenski teolog dr. Anton Stres nima ravno veliko posluha za zmerno in pragmatično strujo v SKD. Lojze Peterle bo najbrž skušal do konca zadržati svoje mesto, vendar je vprašanje, ali niso tisti, ki iz ozadja pritiskajo na njegovo mesto že močnejši. Navsezadnje mu mnogi zamerijo, da je v ključnih trenutkih, ko gre za prihodnjo politično strategijo SKD praktično ves čas odsoten, poleg tega pa so njegova zunanjepolitična potovanja po svetu vse bolj sporna, saj je očitno, da ne potuje po državah, ki bi lahko pomagale pri reševanju naših zunanjepolitičnih problemov, ampak po tistih, ki jih to niti ne zanima. Če bi Peterle hotel še naprej ostati na čelu stranke, bi torej moral narediti velik salto mortale, pa še tedaj je vprašanje, ali bi bil tak akt dovolj prepričljiv. Ortodoksna struja SKD je namreč v polnem zaletu in s poti umika vse tiste, ki se ji zdijo premalo odločni (Bizjak, Stanič). V tem zanosu je skorajda neverjetno, da bi se sama zaustavila in pustila prepričati tistim članom stranke, ki menijo, da so v politiki potrebni tudi kompromisi. Č Marko Jenšterle